Opis |
Kraševec je srednje velik, čvrst pastirski pes, železnosive barve, z 1 0 cm dolgo bujno in gosto dlako. Odlikuje ga izredno plemenita glava, s prijaznimi mandeljevimi temno rjavimi očmi ter prijazno zaobljeno lobanjo; je nekoliko daljši kot visok, s košatim, najmanj do skočnega sklepa dolgim repom. Železnosiva barva ima lahko dva dodatna odtenka v smeri srebrnosive ali zelo temnosive barve, pri nekaterih temnejših primerkih ima navadno tudi zanj značilne in na bližnje prednike spominjajoče maroge po nogah. |
Značaj |
Že kot pastirski pes je samostojen in pogumen, vendar tudi preudaren in zanesljiv; ima stabilno osebnost, zato ne prenaša podložništva, rad pa je enakovreden partner, zaradi česa ga je treba šolati razumno, strpno vendar dosledno. |
Višina, Teža |
Višina Samice: 54-60 cm |
Življenjska doba |
Do 15 let, v povprečju 12 let. |
Življenjsko okolje |
Za zdravo in dolgo življenje potrebuje veliko gibanja. Zanj primerno domovanje je pesjak z veliko ograjenega vrta, potrebuje pa tudi vsakodnevne sprehode. Zelo rad je z svojim gospodarjem oz. družino in lahko biva tudi v hiši. |
Socializacija |
Vsak pritisk povzroči odpor in odtujitev. Zato je pri njem zelo pomembna pravilna in pravočasna vzgoja. Kraševci so praviloma dobri obrambni psi, zanesljivi in samostojni čuvaji, srednje uspešni sledarji, slabši prinašalci, še vedno pa so zelo dobri pastirski psi. Na splošno so bolj zanesljivi čuvaji kot mnogi drugi psi. Skozi stoletja jih je oblikovalo naše okolje in vzgajal jih je slovenski človek. |
| Potrebna nega | Zaradi svoje dolge dlake potrebuje redno česanje in kar ga je potrebno navaditi že od malega. Kopanje skoraj ni potrebno. |
Zgodovina |
Že Valvasor je vedel: »Med psi niso kranjski najslabši, zlasti na Krasu in Pivki, kjer so tako veliki in močni, da volku krepko kožo stresejo; zato jih imajo pastirji vedno pri sebi«. Tako ga je opisal že davnega leta 1689 v Slavi Vojvodine Kranjske. Različni viri mu pripisujejo različne izvore: od pompejskega oz. mološkega psa, do ovčarskega psa nomadskih ilirskih plemen, mogoče pa se je naselil pri nas s slovanskimi ljudstvi, ki so se selila po takratni Evropi. Dejstvo je, da je kraški ovčar prastara oblika pastirskega psa, kar najbolj slikovno opisuje naš znani kinolog Ivan Lovrenčič: »Najprej si zapomnimo, da je kraški ovčar naša pristna domača pasma, ki je slovela že pred več stoletji, ko so se predniki nemškega ovčarja podili okrog še kot navadni vaški cucki neopredeljenih oblik«. Leta 1903 je dunajski kinolog Karel Kammerer podrobneje opisal kraškega ovčarja in mu pravzaprav napravil standard. Zelo zanimiv je predvsem njegov opis karakteristike psa: »Pes je svojemu gospodarju neverjetno vdan, je resen toda dobrodušen, na videz zelo plah, vendar gorje, če ga tuj pes ali človek hoče napasti, v tem trenutku ne pozna šale«. Vse te njegove značilnosti so samo posledica načina stoletne uporabe in selekcije pasme. Pes je bil pastirjev družabnik in pomočnik v dolgih samotnih dneh paše ovčjih čred po planinah pa tudi njegov edini prijatelj in sogovomik. Skupaj sta delila dobro in slabo. Pes si je svoje delovne navade pridobil ob delu s pastirjem in ga lahko postopoma opravljal povsem samostojno. Te lastnosti je kraški ovčar ohranil do danes, vendar danes dobiva povsem drugačne naloge. Je odločen čuvaj domačega dvorišča, neizmerno vdan svojemu gospodarju. Večkrat deluje len in nezainteresiran, vendar ko je potrebno, reagira bliskovito in energično. V preteklosti je bil njegov obstoj že večkrat ogrožen, saj se je z izginjanjem ovčjih čred potreba po teh psih zmanjšala. Še najbolj pa so ga ogrozile vojne vihre, ki so divjale čez našo domovino. Pod imenom Ilirski ovčar je od FCI priznan že leta 1939, prvi standard pa leta 1948, vendar skupaj s šarplanincem kot posebnim tipom Ilirskega ovčarja, kar je v kasnejšem razvoju škodovalo obema pasmama, še posebno kraševcu. Veliko truda in neumornega prepričevanja so vložili slovenski kinologi (Drening, Zidar, Hojan), da je bivša Kinološka zveza Jugoslavije ugotovila napako in da smo leta 1968 pri FCI dosegli dokončno priznanje kraškega ovčarja kot samostojne pasme pod št. 41/278. Z zavestno in načrtno vzrejo kraških ovčarjev se je začelo pravzaprav šele leta 1928, čeprav je bilo prvo uradno leglo zabeleženo že leta 1924. Tako izhaja osnova vzreje kraških ovčarjev pravzaprav iz treh psov. Njihovo število je bilo vedno majhno, kar je predstavljalo velik problem, saj so bili vzreditelji prisiljeni pariti v sorodstvu. Zato se je v preteklosti nekajkrat poskušalo z osvežitvijo krvi z križanjem šarplaninca, kar ni bilo vedno upravičeno. V ta namen se je uporabilo tudi križanje z novofundlandcem. Število kraških ovčarjev se je povečalo šele z ustanovitvijo selekcijske postaje za kraške ovčarje v Slovenski Bistrici leta 1969, ki sta jo vodila g. Kupčič in g. Božič, ki imata za razmah pasme velike zasluge. Leta 1969 je bilo v slovensko rodovno knjigo vpisanih 1800, danes jih je že krepko čez 2000, pri nas živečih kraških ovčarjev je okrog 800, nekaj pa jih je tudi v tujini. |
Skupina |
FCI. II, Št. 278 |