NOVOLETNA
iz
leta v leto čas ponavlja zgodbo
prizor je nov imena vedno
ista
le črke se še dajo okrasiti
na obeh straneh
popisanega lista
krog se sklene duh postane priča
v
zadnjem stavku tihega obreda
ko resnica izhlapi med zvezde
ko
upanje postane zgolj beseda
a vsak od vas kdor nase nekaj
da
prepiše verze o kamnitem soncu
na nov okvir iz
čvrstega lesa
ko zasluti da gre pesem h koncu
polnoč
odbije sveče zagorijo
največkrat se v pravila igre
ujeto
rodi voščilo ki je manj tolažba
kot
skupna laž srečno novo leto
SPOZNANJE
slutim
hrup nemirnih morij
vidim da besede so prebudile moč
brez
besed ujete misli vprašam
kaj ni to čas ko vem da
moram proč
vem zakaj v sebi zdaj z odgovorom
odlašam
stoje nekje na bregu med kupom mrtvih skal
še
trdosrčnim lovcem po utrudljivem begu
sčasoma postane
ujete ptice žal
bežim na polje med zoreče
žito
lahko je s klasjem v vetru valovati
skrivam se ker se
bojim priznati
da me je svojega poguma strah