1. Vhod v kripto
2.  Obokan prostor pod zakristijo
3.  Hodnik ki vodi v prvi prostor kripte
4.  Oltarni del prvega prostora kripte
5.  Mitrov napisni kamen
6.  Večji pravokotni del prvega prostora kripte
7.  Hodnik grajen po načinu ribjega okostja
8.  Obokan prehod
9.  Drugi prostor razdeljen v dve ladji
10. Grobnice v enakih razmakih
11. Antični marmorni relief
12. Marijin oltar
   

 Dobrih šest kilometrov južno od Maribora leži v ravnini pod vznožjem vzhodnega Pohorja vas Hoče.Skoznjo priteka vzdolž pohorske ceste potok Reka, ob stikališčih obeh cest v spodnjem delu vasi pa stoji na nizkem svetu hoška farna cerkev sv. Jurija.Kljub njeni častitljivi starosti  so za nas posebej zanimivi podzemeljski prostori, ki se nahajajo pod cerkvijo. Pod sedanjim cerkvenim tlakom je namreč ohranjena prastara kripta, ki priteguje pozornost zato, ker se uvršča med naše najstarejše srednjeveške stavbe. Kakšna je bila ta čas cerkev nad njo, tega ne vemo, bila pa je kripta povezana s cerkvenim prostorom, iz katerega je bila tudi dostopna, dokler niso v baroku položili v cerkvi novega tlaka in z njim dostop vanjo zaprli. Danes je vhod v te podzemske prostore od zunaj z južne strani pod prezbiterijem.

 Pravzaprav sta v glavnem dva prostora postavljena pravokotno drug na drugega. Prvi leži pod prezbiterijem in pod vzhodnim delom cerkve, drugi pa sega pod njeno južno kapelo.

Prvi prostor ima obliko ozkega nepravilnega vzdolžnega pravokotnika in je obokan z dvema križnima obokoma z močno prečno oprogo na sredini, na vzhodni strani pa so bile sprva tri vdolbine nekakšnega oltarnega prostora,ki je zdaj precej uničen z novim dostopom.Že tu nas presenečajo veliki obdelani marmorni kamni, porabljeni v zidu na najbolj zahtevnih mestih kjer nosijo loke in opirajo oboke. Tako je v sklopu kot njegov sestavni in nosilni del porabljen tudi rimski žrtvenik, posvečen bogu Mitri, kar dokazuje dobro ohranjen napis na njem.

 Ob koncu tega prostora, kjer se je nekdaj prišlo iz kripte v cerkev, se skozi ozek prehod v levo odpira drugi prostor, postavljen pravokotno na prvega in torej usmerjen od severa proti jugu. Tudi ta prostor je   pravokoten in tako širok, da je lahko z dvema stropoma po sredini razdeljen v nekakšni dve ladji. Obe sta spet križno obokani, v zidovih pa je še več rimskih kamnov, ki s svojo obdelavo dokazujejo, da so bili že prej nekje porabljeni. Posebno lep je pokončni kamen, ki je po prednji ploskvi tudi reliefno okrašen z različnimi motivi, kar bi lahko kazalo na to, da je bil v rimski dobi sestavni del nekega velikega nagrobnika.Pisni viri omenjajo, da je bila v tem delu zelo čaščena kapela Device Marije. Bila je kulturni prostor, namenjen obiskovalcem, in so jo šele  mnogo kasneje začeli uporabljati za grobnico.

 Izredno zanimiva in privlačna je struktura hodnika. Zid je tu grajen iz drobnega, deloma rečnega kamenja in deloma iz lomljenca iz različnih pohorskih kamnin. Kamni ene vrste so nagnjeni poševno v eno smer, kamni sosednje pa v nasprotno. Tako je nastala značilna struktura po načinu ribjega okostja. Ta del hodnika je zelo dobro ohranjen.

 Kripta, ki je bila pod zemljo, se je domala nespremenjena ohranila skoraj tisoč let. Čas, kateremu pripisujejo nastanek hoške kripte je nekje v 11. stoletju.

Umetnostno zgodovinska pomembnost in spomeniška vrednost tega objekta je kljub njegovi umetnostni skromnosti v slovenskem merilu prvovrstna. Na to mesto se kripta uvršča kot edini predstavnik te arhitekture pri nas in je zato važna tudi v pogledu umetnostne geografije.