Nekaj časa pozabljena zaradi računalništva, kaligrafija zopet prihaja »v modo«.

Z njo se ukvarjam že vsa leta in moram povedati, da kdor še ni izkusil kako je, ko moraš biti popolnoma skoncentriran na delo, ki ga opravljaš, tudi ne razume zakaj ima takšno ceno.

Problem je predvsem v tem, ker se, če se kje zmotiš, ne da popravljati. Za pisanje namreč uporabljam poseben papir »elefantenhaut« ali slonova koža, kot bi se reklo po slovensko, na kateremu bi se vsako radiranje ali kakršnokoli drugo popravljanje takoj videlo. In sedaj si predstavljajte, kako je, če napišeš recimo Prešernovo Zdravljico, ki ima v celoti osem kitic, že skoraj do konca, pa ti iz peresa kapne ena sama mala kapljica. Če je samo pisanje neke vrste meditacija, si v takšnem trenutku v njenem nasprotju ...

Takšni izdelki se uporabljajo predvsem za kakšna posebna darila, saj so dejansko unikati, ker tudi, če bi želela narediti dva popolnoma enaka, se to nikakor ne da. Spodaj je nekaj vzorcev takšnega pisanja ...