Pred časom me je razveselil majhen paket od prijatelja iz okolice Divače, v katerem sta bili dve elektronki Z70U. Po malo brskanja po spletu sem hitro našel podatke o njiju in zakaj sta namenjeni. Skrbno sem ju shranil v predalu med ostalimi elektronkami, ki jih mimogrede niti ni tako malo. Na forumu Elektronik.si me je ta isti prijatelj izzval naj naredim, v okviru natečaja za izdelavo elektronskega stikala s čim manjšo porabo, takšno stikalo z elektronkami. Ker mi je bilo dovoljeno uporabiti rele, je nastal tale projekt. S tem je sicer izpadel iz konkurence saj ne izpolnjuje vseh pogojev, ampak naj bo tukaj opisan kot zanimivost. | |
Prvo nekaj o Z70U, elektronki s hladno
katodo (cold-cathode trigger tube). Elektronka je zelo majhnih dimenzij in ima
namesto podnožja priključke v obliki žic, speljane direktno skozi steklo. Torej ne
rabimo podnožja, kar je idealno za tiskanino. Na sliki so označeni vsi štirje
priključki, kakor tudi dimenzije. Pomen oznak na sliki: pr – pomožna katoda a – anoda k – katoda st – starter (prožilna elektroda) Elektronka je namenjena za delo pri enosmernem toku do maksimalne napetosti 310V. Poleg anode, katode in starterske elektrode ima tudi pomožno katodo, tako da je prožena s pozitivno napetostjo. Zaradi pomožnega praznjenja je čas proženja glavne anode zelo kratek in je elektronka uporabna v števcih do 5 kHz. |
|
|
V vezju sta uporabljeni dve zgoraj omenjeni elektronki.
Prva (V1) se proži z dotikom prsta na senzor, ta pa v odvisnosti od položaja relejevih
kontaktov (Re1A) proži ali pa ugasne drugo. Druga (V2) s svojim anodnim tokom vključuje
relejevo tuljavico. Drugi kontakt releja (Re1B) vključuje porabnik.
Mrežna izmenična napetost 230V je usmerjena z diodo D1 in glajena s
kondenzatorjem C1. Usmerjena napetost znaša okoli 322V in je prevelika za to elektronko
(v tovarniških podatkih je podano: Ua max = 310V, Ua min = 200V). Zato sem dodal upor R15
in R1, s katerima sem zmanjšal vrednost na cca 300V in obenem dosegel manjše nihanje
napetosti pri vklopu releja. Anodna napetost elektronke V1 je vzeta s kondenzatorja C2, ki
se polni preko upora R4. Senzor na dotik se napaja preko dveh velikih uporov R8 in R9,
tako da ni nevarnosti dotika z mrežno napetostjo.
Napetostni delilnik z R6 in R7 zagotavlja da je napetost na starterjevi
elektrodi malo pod napetostjo proženja. Čim pritisnemo na senzor, zmanjšamo upornost na
njem in pride kratek puls preko kondenzatorja C3 na starter, tako da se V1 prižge.
Prižge se samo za trenutek, ker se anoda napaja iz kondenzatorja C2, ki se takoj izprazni
in pade napetost pod napetost prevajanja. Starterjev tok je malo povečan zaradi
prisotnosti kondenzatorja C5. S tem se izognemo temu, da bi se starter takoj ponovno
sprožil.
Preko C4 in kontakta Re1A gre ta impuls na starter elektronke V2, kjer se
zgodi isto. V2 se napaja iz anodne napetosti in ima v katodi vezan 24V rele, kateremu je
vezan zaporedno upor R12 in elektrolit C6. Upor je preračunan na vrednost toka cca 2,5
mA, kar je dovolj za držanje kotve pri že pritegnjenem stanju in je v dovoljenih mejah
za Z70U. Ta tok ni dovolj velik da bi rele pritegnil iz mirovanja, zato sem dodal
elektrolit C6, ki povzroči pri svojem polnjenju trenutno povečanje toka. Ko se napolni,
tok pade na dovoljeno vrednost za Z70U. S tem sem dosegel sigurno vključevanje releja in
se izognil uporabi releja za višjo napetost, ki ga doma nisem imel. Dioda D2 služi za
odvod napetostne konice, ki bi lahko povzročila ponoven vžig elektronke ob napetosti ki
se pojavi pri izklopu relejeve tuljavice.
Naslednji pritisk na senzor povzroči izklop releja. Ko je rele pritegnjen je
C4 vezan na katodo V2, kjer napretostni sunek ob prožitvi V1 ugasne tok skozi V2 in
izključi rele. Kontakti Re1B služijo za vklop in izklop porabnika.
|
|
Kje bi tole vezje uporabil ne vem, vendar izziv narediti to, je izpolnjen.