Med vhodno napetostjo U1 in stabilizirano izhodno napetostjo U2 je izhodna elektronka V1, ki deluje kot reguliran upor. Bolj kot je njena mrežna napetost negativnejša se anodni tok zmanjšuje. Isti učinek bi dosegli z vezavo upora v pozitivni veji vezja. Prednapetost mrežice elektronke V1 nastane na uporu R1. Ta je odvisna od anodnega toka elektronke V2, ki je vezana vzporedno z izhodom. Pomožno napetost U3 zaenkrat pustimo neobravnavano. Elektronka V2 dobiva nastavljivo prednapetost iz potenciometra P1. Če naredimo mrežico elektronke V2 negativnejšo (drsnik potenciometra P1 proti minus polu), se zmanjša anodni tok skozi V2, padec napetosti na R1 je manjši in s tem se elektronka V1 bolj odpira in izhodna napetost U2 narašča. Torej lahko z zelo malo obremenjenim potenciometrom P1 reguliramo izhodno napetost.
   Stabilizacijo dosežemo tako: elektronka V2 dobi iz stabiliziranega napetostnega izvora U3 zelo konstantno prednapetost. Zaporedno vendar z nasprotno polariteto je priključena napetost U4 sneta s potenciometrom P1 (delilnik napetosti). Če se izhodna napetost iz kateregakoli vzroka (povečanje porabe na izhodu, zmanjšanje napetosti na vhodu...) zmanjša, se zmanjša tudi napetost U4. Zato prevlada negativno usmerjena napetost U3, ki zmanjša anodni tok skozi elektronko V2 in s tem tudi prednapetost elektronke V1. Zato ta spusti večji tok skozi njo in tako drži izhodno napetost konstantno kljub povečani potrošnji oziroma zmanjšani vhodni napetosti.

  85A2