Ko sta se potem s prijateljico vračali s sprejem­nih izpitov na vzgojiteljski šoli v Mariboru, sta 15 kilometrov obe jokali. Prijateljica zato, ker ni bila sprejeta, Branka pa zato, ker je bila sprejeta. In vendar se učiteljica ni popolnoma nič zmotila. S svojim smehom, šegavim pogledom izpod kratkih in razmršenih temnih las, neuničljivo dobro voljo, željo po učenju in spoznavanju vsega novega, neustavljivo radovednostjo, spoštovanjem do drobnih živih bitij in neprestano v gibanju je Branka vzgojiteljica, ki je v duši ohranila otroško dobroto in poskuša znanje deliti ter prenesti na druge. Pa tudi na svoj vrt.

Rdeče vrtnice kot spomin

Ta je začel nastajati hkrati s hišo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. V spomin na starega očeta, ki je ljubil rdečo barvo, je v Šabcu pri dveh vrtnarjih naročila sto sadik rdeče grmaste vrtnice 'Lavaglut' in zanje odštela celo mesečno plačo. Še danes imajo posebno mesto na vrtu in so zavidanja vredno zdrave. V naslednjih letih so se jim pridružile še številne druge in zasedle vse pergole, drevesa in številne skrite kotičke, od koder se poleti širi omamni vonj in vabi k posedanju. 'Amber Queen', 'Pigal', 'The Fairy', 'Bobby James', 'Dortmund', 'Raubritter', 'New Dawn' so samo mogoče najbolj znane izmed 300 vrtnic, ki s svojo brezčasno lepoto ne razveseljujejo samo lastnice, ampak tudi številne obiskovalce. Ti so vedno dobrodošli, saj se Branka z njimi rada pogovarja in izmenjuje izkušnje. Mnogo jih okuži s svojo ljubeznijo do vrta, čeprav pravi, da je vsak vrt vedno prevelik za vzdrževanje in premajhen za sajenje.

Tudi za sadje in zelenjavo je prostor

Pa vendar bi bil vrt, kljub barvam, dolgočasen, če ne bi bilo tu še drugih rastlin. Zgodaj spomladi zacvetijo rododendroni in azaleje, za katere so morali apnenčasto zemljo nadomestiti z rahlo kislo prstjo, ki prija tudi ameriškim borovnicam. Ni pa to edino sadje, s katerim se sladka Brankina družina. Svoj prostor so našle še robide, ribez, žižule, kosmulje, josta, jagode in za te kraje eksotični kaki. Kolikor sadja ne pojedo, ga predelajo v nadvse okusne marmelade (jagodna pobere vsa prva mesta).

Tudi zelenjava je našla svoj kotiček na vrtu, in čeprav ne prav velik, zadošča za vse potrebe družine. Obrobo tvorijo zelišča in dišavnice, ki jih je veliko tudi drugod po okrasnih gredah, kjer v prijaznem sožitju klepetajo z lilijami, plamenkami, rudbekijami, perunikami, maslenicami, makom, zvončicami, ožepom, salvijami ter drugimi trajnicami. Noge vrtnicam zakrivajo sivka, za katero je Branka ugotovila, da blagodejno vpliva na njihovo zdravje, volnati čišljak in trave. Nikakor pa se na vrtu, kjer ni simetrije, ampak je dopuščena svoboda, ne da spregledati najbolj priljubljenih sogovornikov vrtnic, srobotov. Teh je že več kot 45 in skupaj z vrtnicami oblikujejo stene ali pa streho številnim kotičkom za posedanje. V družbi s floridskim drenom, magnolijo, okrasnimi češnjami, jablano, majnico, rdečelistnim rujem in negnojem tvorijo barvite slike, ki poživljajo zelene stene gabrov in cipres.

Večje in manjše hišice

Za orodje je poskrbljeno v hišici, za katero pričakujete, da v njej bivajo palčki. Številne druge hiške pa so namenjene ptičem. Vsaj večino časa. Včasih pa katera izmed hišnih muc želi uveljavljati posebne pravice in se poskuša nasilno vseliti v te prisrčne mojstrovine, ki izvabijo nasmešek. Nekatere so tudi visoko v krošnjah, a če preveč gledate navz­gor, lahko kar mimogrede stopite v ribnik, katerega površina je pokrita z lokvanji, ob robu pa se bohotijo praproti, plahtice in kak­šna zanimiva skala. Brez vode si Branka ne predstavlja vrta. Predvsem ji je všeč njen šepetajoči in pomirjajoči zvok, ki ga popestrijo številni žabji solisti.

Na vrtu vidi in najde vsak dan kaj novega. O rastlinah pravi, da so izvrstne učiteljice, le opazovati jih je treba. In to počne vsak dan zjutraj, ko si skuha kavo in odhiti na kakšen skrivni kotiček, da bi bila nekaj minut sama s seboj in bi se veselila novega dne. Vendar se kava vedno ohladi, preden jo popije, ker se na poti do stola z rožami pogovarja, jih tudi poboža in pohvali. One pa ji povrnejo z zlatim cvetnim prahom, ki ji ga mora njen Martin med smehom pred odhodom v službo očistiti z nosa in lic. Ko pa hiti v službo, že razmišlja, kaj novega bo ta dan prinesla otrokom v interesni skupini malih vrtnarč­kov. Za njihove ročice se na vrtu vedno najde material, ki ga spremenijo v uporabna darila za starše in se hkrati na Brankin igrivi način učijo spoštovanja do narave.

Zelena družina

Za svojo družino pravi, da je prava zelena družina. Hčerka ima ime po najlepšem mesecu v letu in je aranžerka, tudi zet je »zelen« in ima številne zanimive ideje, ki so jih nekaj že uresničili. Največ pa pomaga Martin, ki je sicer vedno dejal, da ne bo nikoli zapustil Rož­ne doline v Ljubljani, in ki ni maral vrt­nic, ker pikajo. Vendar ljubezen dela čudeže in tako je zdaj Brankina desna roka na vrtu. Pa ne samo tam, ampak tudi v hiši, ki je pravi rastlinjak in kjer se na vsakem koraku čudite bugenvilijam in zelo lepim eksotičnim orhidejam.

Svoje življenje Branka primerja z romanom, ki ima vesela, srečna, žalostna, pa tudi hudomušna poglavja in v katerega bo s svojimi zelenimi prsti še marsikaj napisala.