Dragi moji, kaj naj napišem?!? Tega že ne.
Morda sem v utrujeni fazi in mi manjka vzpodbude. (Sedaj, ko berem svoje besedilo na spletu, sem o tem prepričan. Ponavljam se kot slab učitelj). Pravim, da se dobro
počutim, čeprav slutim, da se – seveda, kot vedno –
nepotrebno sekiram s tem, kako bo šlo pri urejanju
našega novega doma. Selimo se. To je najbrž razlog, kajne?
Služba? Dobro. Za zdaj fajn. Nekako
verjamem, čeprav ne kaže rožnato ne
trnovo, da bom dobro zvozil tako ali drugače, tu ali tam, s tem ali z
onim. Upam, Dragi Bog, da se ne motim. Morda sem malo butast, vendar
rad delam, in hvala za ta dar. Vsega ne smemo zahtevati.
Fotoaparati? Da, prosim. Nikon, Nikon, oh the goal, give me, give me
še mal' bol'!! Melje, melje Jože roke, miška
robček najde in robček zopet njo, ni vrag, da Rok Gašparič
ne najde še mene in mi podari sponzorski foto kos. Kaj profi
ali pa kaj podobno fajnega. Gospod Gašparič je Nikonov
koordinator za Slovenijo, kot pravkar že veste.
Vendar je tale foto hobi death-trap zame. Vse bi imel, oziroma vsaj
combo dveh (ok, tudi treh, če gre) profi zoomov in aparat z velikim
senzorjem. Pravi že vemo, kaj beremo. Ugotavljam še, da mi
kakšno urico časa več tudi ne bi škodilo. Moje
zadnje galerije nimajo velike raznolikosti.
Rad rečem, da sem v »ati letih«. Zdaj ni čas za kaj
tretjega. Tretjega otroka? Seveda, želja je, lepo bi bilo. Upam, da bo.
Pošteno natipkano pa se bere takole: ne
razmišljam, ne čutim to kot prisotno v sedanji gibanici.
Očitno se vidimo po selitvi, če bo le šlo po sreči.
Čakajte, grem na wc.
Evo, kaj sem tam ugotovil? Da sem pravi as. Pravo prase. Milijoni ne
dosežejo ne miru ne evra na dan, jaz pa ne zmorem pregnati svojih misli
na tisočaške foto vrance. Pa poskušam že
kakšni dve leti. Duhovno sem tako nizko, da me kvečjemu
Jellaludin Rumi, mojster, dvigne kaj bližje.
Sedaj berem njegovo knjigo in nisem na veceju. Kaj naj
prepišem iz nje? Vsaka pesem je vredna. Naj bo ta:
Vsa bolečina se rodi iz želje po nedosegljivem.
Če ne boš imel takšnih želja, te ne bo nič
bolelo.
Toda globoko znotraj
te klic hrepenenja ne bo zapustil,
zato takšne skušnjave izginejo samo,
če te očara Bog.
Pred stavkom, ki ga zdajle beremo, sem izbrisal že dve pesmi. Zakaj?
Najbrž zato, ker v Rumijevih pesmi živi Ljubezen. Ne pa
kakšno obhajanje
obletnice, kjer je že vse dolgo poznano. Njegove pesmi zagorijo in te
dvignejo, da
iščeš nove; same ne trajajo, ampak se prižigajo.
Kupite si knjigo, nekaj res malega jih je morda
še v knjigarnah. Rumi: Zakladi duše, prevedel
Žiga Valetič. Gospod Valetič, iskreno Hvala vam!
Dejal si: »Pridi!
Pomladni vrt se smehlja.
Tu so bakle, vino in lepota.«
Če Tebe ni v njem, mi ni do vsega tega.
In če boš Ti tam, je vse drugo nepomembno.
Žena in otroci moji, rad vas imam. Gremo s spleta.
Copyright © Joze Petrak Zajc. Based on open source web template called "Grapes".