Pri izdelavi visokofrekvenčnih tuljav si najlažje pomagamo pri ugotavljanju induktivnosti tuljave in resonančne frekvence oscilatornega kroga z Dip-metrom. Tukaj je opis izdelave takšnega instrumenta. Na naslednji strani je opis praktične uporabe instrumenta.

    Na spodnji sliki je izdelan Dip-meter po zgornji shemi. Izdelave se je lotil moj prijatelj Mirko, ki se mu zahvaljujem za  konstrukcijo, potrpljenje in da mi je omogočil objavo slik njegovega izdelka.
     Dip-meter je naredil na eksperimentalni ploščici. Visokofrekvenčno dušilko je navil sam in je imela premalo induktivnost. Zato oscilator nikakor ni hotel oscilirati. Po zamenjavi lete s kupljeno dušilko 1 mH je oscilator delal brez problemov. Uporabil je spremneljivi kondenzator 2 x 16 pF, ki pa se je pokazal kot premajhen.  S tuljavo na spodnji sliki je bil frekvenčni razpon nekje od 5,8 do 7 MHz. Tako bi bilo potrebno naviti preveliko število tuljav za pokrivanje celotnega frekvenčnega spektra. Preizkusila sva drugi kondenzator, ki ga je našel v starem radijskem sprejemniku in z isto tuljavo pokriva obseg cca 2 do 17 MHz. Vse te meritve sva naredila z mojim tovarniško izdelanim Dip-metrom LDM-815 japonskega proizvajalca LEADER.

    Zgornji Dip-meter ima po mojem mnenju eno veliko napako. Na vse tuljave moramo vgraditi  tudi dva kondenzatorja za povratno vezavo in tako potrebujemo tri priključke na tuljavah. Zato sem spodaj dodal še eno vezje ki ima samo dva priključka na tuljavah. V vezju je uporabljen J-FET tranzistor v kombinaciji z bipolarnim tranzistorjem.

Tiskanina v PDF formatu

    Zgoraj opisani Dip-meter bi bilo mogoče dobro uporabiti v kombinaciji s frekvencmetrom opisanim na drugem mestu. Tako dosežemo lažje odčitavanje frekvence in se obenem znebimo za izdelavo precej komplicirane mehanske skale. To sicer instrument podraži, vendar imamo tako dva zelo uporabna instrumenta združena v enega.

    In še verzija istega Dip-metra z uporabo varicap diode.

.

    Naslednja shema Dip-metra je bila objavljena v reviji Elektor št. 231 (marec 1990). Vezje je zelo enostavno, sestavljeno iz treh tranzistorjev in peščice pasivnih elementov. Dip-meter ima obseg od 100 kHz do 50 MHz in so za oscilator uporabljene gotove kupljene dušilke, kar smatram za veliko olajšanje pri izgradnji.
    T1 kot impedančni pretvornik služi skupaj s T2 (v bazni vezavi) kot oscilator z povratno vezavo (C7) med kolektorjem T2 in bazo T1. Takšna vezava se imenuje long tailed pair.  S P2 nastavljamo kolektorski tok obema tranzistorjema in s tem jakost oscilacij. Dušilka L1 preprečuje kratek stik za visoko frekvenco preko napajanja. Delovna točka T2 je določena z uporoma R4 in R5 na 5 V. Preko dušilke L2 je delovna točka T1 na istem nivoju kot T2.
    Paralelni resonančni krog sestavljen iz D1, D2 in L3 določajo frekvenco oscilacij. Ker je kapaciteta ene varicap diode premajhen so tukaj vezali dve vzporedno. Napetost diod se nastavlja s potenciometrom P1. Trimer potenciometra P3 in P4 služita za nastavljanje začetne in končne frekvence območja oscilacij. Induktivnosti oscilatornega kroga so razdeljene na osem standardnih dušilk, ki jih vgradimo na nek konektor. Pri Elektorju so uporabili DIN priključek za zvočnike.

Tabela uporabljenih induktivnosti za L3

    Indikator Dip-metra je narejen zelo preprosto. T3 je vezan kot ojačevalnik v C klasi in prevaja samo signale nad 0,6 V torej samo pozitivne polperiode oscilatorja. C4 formira iz pulsirajočega signala enosmerno napetost potrebno za indikatorski instrument. Če ne najdemo indikatorski instrument z občutljivostjo 250 uA lahko z uporom R7 prilagodimo občutljivost na drugačen indikator.

TIV

    Dip-meter se napaja iz dveh 9 V baterij. Lahko ga priključimo tudi na nek zunanji usmernik, ki pa mora imeti več kot 12 V. IC1 skrbi za stabilizirano napetost, saj je frekvenca oscilacij odvisna od napetosti in ta je dobljena z enostavnim deljiteljem napetosti z P1. Avtor tega projekta priporoča vgradnjo instrumenta v plastično ohišje. Pri kovinskem ohišju se lahko pojavijo parazitne kapacirivnosti, ki lahko delujejo kot del oscilatornega kroga. Paziti je treba da dušilki za spodnji dve območji nimata feritnega jedra ali kovinskega ohišja. Vse ustale tuljave so normalne VF dušilke po izgledu podobne uporom, ki jih je tudi pri nas v Sloveniji lahko dobiti. Današnji ekvivalent varikap diode BB212, ki jo je zelo težko nabaviti ker ni več v proizvodnji, je KV1560NT   korejskega proizvajalca Toko.

    Nazadnje opisan instrument sicer nisem zgradil, vendar bi ga od vseh opisanih najbolj priporočil. Zgoraj napisano je samo prevod dela članka iz revije. V dolgoletnih izkušnjah pri gradnji sem ugotovil da vsa vezja objavljena v reviji Elektor sigurno delujejo, saj so vsa preizkušena v njihovem laboratoriju in so delana za široke množice (po njihovo: Nachbausicher). Če bo koga zanimalo, bom pripel tukaj celoten članek v nemščini iz Elektorja v PDF formatu. Če se bo kdo lotil njegove izgradnje, bi ga prosil da mi pošlje rezultate in bom z veseljem njegov izdelek tukaj objavil.

    Instrument se je odločil napraviti Vakarcs Szilárd iz Madžarske. Poslal mi je sliko tiskanine. Problem mu dela edino še nabava 33 mH dušilke. Upam da bo to rešil in mi poslal slike gotovega izdelka.

V letošnji (2005) dvojni številki revije Elektor je objavljena zanimiva shema nemškega avtorja B. Kainke. Vezje je zanimivo predvsem zaradi dveh stvari: prvo je nizka napajalna napetost, drugo pa rešitev brez instrumenta.

Namesto instrumenta je uporabljen astabilni multivibrator, katerega frekvenca je odvisna od usmerjene napetosti oscilatorja. Ko s približevanjem dip-metrove tuljave neznanemu oscilatornemu krogu dosežemo resonanco, odvzame energijo zunanji oscilatorni krog oscilatorju dip-metra in se zato poviša ton multivibratorja. Slišne so tako že zelo male spremembe in ni treba stalno opazovati instrumenta.

In še Dip meter, ki ga je izdelal Franc Krek iz Radovljice po načrtih Harrya Lythalla (SM0VPO). Na spletnih straneh tega radioamaterja se še najde marsikaj zanimivega, zato je vredna ogleda.

Franc je napisal sledeče o gradnji njegovega instrumenta:

    Brez univerzalnega instrumenta in GDM se nima smisla ukvarjati z radiotehniko. So še drugi enostavni in hitro narejeni instrumenti, ki so dobri pripomočki, vendar je slednji glavni in je treba z njim lepo (pazljivo) ravnati.
    Za svoj GDM lahko izberemo prav tega, ker je izjemno majhen in enostaven. Stisniti se ga da v majhno škatlico 8 X 6 X 3 cm. Odvisno je seveda od razpoložljivih delov.
    Pet polni ženski DIN konektor in vrtilni kondenzator iz starega tranzistorskega sprejemnika od znotraj privijemo v odprtine. Čim bolj na kratko in z močnimi žicami ju povežemo nakar ju lahko vzamemo ven in nanju prispajkamo ostale elemente. Od tam povežemo še baterijo, potenciometer, instrument ter stikalo. Napravica takoj deluje.
    Tuljavnik je iz plastične cevi za nadometno električno napeljavo. Zunanji premer cevi je 13,4 mm in ima 1 mm debelo steno. Vanjo do globine 14 mm porinemo Moški del DIN konektorja, ki smo ga vzeli iz ohišja. Rogljičke ob robu mu odstranimo kar s pilo. Tako bo imel premer okoli 11,7 mm. Zaradi tega je treba cev razširiti na to mero do globine 14 mm. Cev nekoliko pogrejemo v vroči vodi in vanjo porinemo 12 milimeterski kovinski čep (odrezan vijak), ki smo ga na vrtalnem stroju s pilo primerno stanjšali. Vtikaču čim krajše prispajkamo navitje na tuljavniku, ga denemo v vtičnico in cev porinemo preko kolikor globoko gre. Če je potrebno tuljavnik utrdimo z lepilom in žico prelakiramo.
    Avtor ostalo zelo dobro pojasnjuje in prilaga čisto primerno tabelo. Sicer pa navijamo lahko po svoje. Skalo umerimo z izposojenim instrumentom, ali z izkušnjo.
    Na točko »MOD IN« lahko priključimo nek multivibrator in dobimo enostaven signal generator, ki bo sicer delal na vseh harmoničnih frekvencah.