Variometer je ponavadi sestavljen iz dveh tuljav vezanih zaporedno in je mogoče njun položaj na nek način spreminjati. Če sta L1 in L2 induktivnosti prve in druge tuljave in LM medsebojna indukcija med njima, lahko zapišemo da je skupna induktivnost LD = L1 + L2 ± 2LM. Medsebojne induktivnosti je opredeljena kot fluks, ki povezuje navoje induktivnosti, ko prenaša drugi enoti, ta seveda ni odvisen samo od dolžine in premera tuljave, temveč tudi od njunega relativnega položaja.
   Za dve cilindrični tuljavi kakor sta narisani na sliki je medsebojna induktivnost največja če sta obe osi v ravnini (D = 0). Če zarotiramo eno od tuljav, tako da njunu osi niso več paralelno, medsebojna induktivnist upada in doseže vrednost (skoraj) nič pri kotu 90°. Rotiramo dalje medsebojna induktivnost raste z obratnim predznakom. V skladu z gornjo formulo vrtenje tuljave za 180° omogoča spremembo induktivnosti za 4Lmin.


   Če premikamo dve tuljavi vzdolž njihovih osi se medsebojna induktivnost zmanjšuje in doseže ničlo v neskončnosti. Torej s tem premikanjem po osi dosežemo manjše območje spreminjanja induktivnosti kakor z vrtenjem.
   Še program za izračun vseh teh parametrov, ki sem ga našel na straneh italijanskega radioamaterja IN3OTD.
Podatke izračunane s tem programom lahko vstavimo v zgornji program za izračun resonančne frekvence in tako določimo vse parametre variometra za izdelavo.