.

Najprej bom opisal delovanje malega cevnega NF ojačevalnika. Ojačevalnik na levi sliki ima minimalno, za svoje delovanje potrebnih, elementov. Nekaj podobnega sem že opisal v ojačevalniku z ECL80, vendar je bil tam narejen brez katodnih uporov (brez avtomatske prednapetosti krmilne mrežice) in z malo anodno napetostjo.    Avtomatska prednapetost krmilne mrežice je ustvarjena na naslednji način: v katodnem krogu elektronke je vezan katodni upor (na shemi RkT in RkP) skozi katerega teče celoten tok elektronke. Vsled tega je na njem določen padec napetosti, zaradi katerega je katoda na višjem potencialu kot masa. Ker je krmilna mrežica preko mrežnega upora (na shemi RgT in RgP) vezana na maso ima mrežica negativnejši potencial  od katode. Zaradi padca napetosti na katodnem uporu se sicer zmanjša tudi napetost med katodo in anodo elektronke, kar pa je zanemarljivo, saj znaša anodna napetost par sto ali več voltov, medtem ko je padec napetosti na katodnem uporu samo nekaj voltov. Podatke za potrebno negativno prednapetost dobimo iz dinamične karakteristike elektronke iz tovarniških podatkov za določeno elektronko. Anodni tok elektronke se menja v ritmu izmeničnega vhodnega signala. Mrežna prednapetost mora biti konstantna, zato je vzporedno s katodnim uporom vezan katodni elektrolit (na shemi CkT in CkP), ki s svojo nizko upornostjo za izmenični tok premošča katodni upor (za izmenično komponento), na katerem je tako konstanten padec napetosti.    Na vhodu obeh stopenj je vezni kondenzator (Cv), katerega naloga je prepuščanje samo izmenične komponente signala na vhod ojačevalnika. Ta kondenzator moramo dimenzionirati tako da ni njegov upor za izmenični tok pri najnižji frekvenci večji od mrežnega upora. Ponavadi so vhodni kondenzatorji v cevnih NF ojačevalnikih od 22 do 100 nF, odvisno od namena ojačevalnika. Pri NF ojačevalniku za srednjevalovni radijski sprejemnik nima smisla najnižjo frekvenco prevideti pod 50 Hz, ker tako ali tako niso prisotne frekvence pod 50 Hz, že zaradi same širine frekvenčnega pasu pri srednjih valovih.    Za izhodni transformator sem uporabil transformatorsko jedro s presekom 4,4 cm2, na katerega sem navil 3300 ovojev lakirane žice debeline 0,15 mm za primar in 100 ovojev debeline 0.75 mm za sekundar. Jedro je sestavljeno tako da ima zračno režo okoli 0,2 mm. Izračun izhodnega transformatorja je opisan na drugem mestu.    Mrežni transformator je navit na istem transformatorskem jedru tudi s presekom 4,4 cm2. Primarno navitje za 230 V ima 1850 ovojev žice debeline 0,18 mm. Sekundarni navitji sta dve in sicer: 1800 ovojev žice debeline 0,15 za anodno napetost in 57 ovojev žice debeline 0,75 mm za gretje elektronk. Mrežni transformator je sestavljen normalno, brez zračne reže.

Izdelava ojačevalnika

   Ojačevalnik sem si zamislil kot samostojno enoto s svojim usmernikom, ker je lažje in ceneje nabaviti manjše mrežne transformatorje kot enega velikega. Tudi strošek za Graetzov usmernik in elektrolite ni velik. Naredil sem dva enaka ojačevalnika, ki ju bom uporabil za srednje in visokotonski stereo ojačevalnik. Basovski ojačevalnik bom naredil malo močnejši in skupen za oba kanala. Na vseh treh ojačevalnikih sem predvidel regulacijo za visoke in nizke tone in se s tem izognil izdelave elektronskih kretnic. Vse tri ojačevalce lahko tako uporabim za različne potrebe, glede na izvore signala in zvočnike priključene na njih.
   Ojačevalnik ima dovolj občutljiv vhod za priključitev električne kitare. S preklopnikom na vhodu lahko spreminjamo občutljivost vhoda, tako da lahko služi še za marsikaj.

   Prvo sem se lotil izdelave šasije, na katero bo postavljen celoten ojačevalnik z usmernikom. Za šasijo sem uporabil kaširani vitroplast debeline 1,5 mm, ki ga je v primerjavi z aluminijasto pločevino doma lažje obdelovati a je približno enako trden. Luknje za transformatorja in elektronki sem izrezal z rezbarsko žagico.

Stranice sem enostavno prispajkal na zgornjo ploščo.Če bi bila šasija iz aluminija, bi moral stranice upogibati, kar je dodaten problem in strošek. Na zgornji sliki je desno gotova šasija, ki je zelo trdna in kompaktna.
Transformatorje sem navijal sam. Na tržišču je danes dosti malih transformatorjev od 2,5 pa do 30 VA uporabnih za te namene. Kupil sem transformatorje primerne po preseku in jih previl po svojih potrebah. Morda se bo našel nekdo in dejal da niso ta jedra primerna za izhodne transformatorje, vendar je moj odgovor: naj preizkusi in posluša razliko (pri frekvencah nad 500 Hz, za kar sem ojačevalnik namenil ?!).

Izhodni transformator je navit klasično na EI jedru (prvo primar, preko njega sekundar) in sestavljen tako da so vsi E in I deli jedra obrnjeni v isto smer, a med njimi je 0,15 mm sloj izolacijskega papirja, kar znaša zračno režo 0,3 mm (magnetni fluks gre dvakrat skozi). Debelina žice na sekundarju izhodnega transformatorja je malo pretirana, a imel sem pač takšno žico pri roki in bilo je tudi še dovolj prostora v oknu transformatorskega jedra. Oba transformatorja sem na koncu prebrizgal s črno mat barvo.

Ojačevalnik v izdelavi (B.Ličof)

Bojan Ličof mi je poslal nekaj slik stereo ojačevalnika, ki ga je izdelal. Naredil je leseno ohišje po vzoru petdesetih let prejšnjega tisočletja. Upam da dobim od njega še opis izdelave in problemov pri izdelavi. 

Njegova izdelava