.

    Takoj je treba razčistiti: trikrat uporabljena črka P v naslovu ni tiskarska napaka. Kratica “ PPP ” pomeni: “PUSH-PULL-PARALLEL”. In zopet, če ste pomislili da je govor o klasičnem vezju PPP tj. dve in dve elektronski cevi v paraleli in oba para v push-pull vezavi, ste se zopet zmotili. Govorimo namreč o zelo zanimivi konfiguraciji visokokvalitetnega ojačevalnika moči, konfiguraciji ki eliminira največji problem kvalitetnih cevnih Hi-Fi ojačevalnikov, izhodni transformator oz. je potreben čisto preprost autotransformator. Osnovna “PPP” konfiguracija je prikazana na shemi

    Takoj je jasno da so izhodne cevi vezane tako, da so na enosmerni izvor napetosti vezane zaporedno a za NF signal paralelno. Vidi se tudi da sta potrebna dva izvora anodne napetosti. To predstavlja na prvi pogled veliko mano, no vendar bomo kasneje videli da se to da rešiti na zelo enostaven način.

    Na sliki 2 je kompletna shema baznega ojačevalnika, objavljenega v 2. številki revije “FUNKSCHAU” iz leta 1957, ki koristi dve poznani strmi pentodi tipa EL34, vezani v “PPP” vezavi, ki daje čistih 20 W pri izobličenjih (harmonična in intermodulacijska) manjših od 1%, torej performanse odličnega Hi-Fi ojačevalnika.

Neuporabljene anode in katodo II vežemo na maso

    Prvo kar pade v oči je to, da sta potrebna dva usmernika za anodno napetost. Ker je “PPP” ojačevalnik imun na brum dobljen preko anodne napetosti, je usmernik zelo enostaven polvalni ob uporabi normalnega mrežnega transformatorja 2x250V, ki je modificiran samo toliko, da ima dva ločena sekundarja. Jedro in žica morata biti tako dimenzionirana da preneseta 2x 120mA z dovolj rezerve za predojačevalnik in napetosti vseh kurjav elektronk.

    Naslednja značilnost usmernika je ta da ni niti eden pol od obeh usmernikov direktno vezan na maso, temveč sta oba minusa vezana na izhodni autotransformator. NF signal se odvzema s katod obeh izhodnih cevi, kar pomeni, da izhodna stopnja dela kot katodni ojačevalnik.

    Če zanemarimo za trenutek negativno povratno vezo, ki je vezana klasično tj. z izhoda ojačevalnika na katodo cevi EABC80 lahko takoj vidimo da cela izhodna stopnja dela z močno negativno povratno vezavo, ki je dana s samo konfiguracijo ojačevalnika tj. režim katodnega ojačevalnika. To pomeni garantirano malo izibličenje, ki je še zmanjšano z zgoraj navedeno klasično povratno vezavo. Uporaba tako močne negativne povratne veze pogojuje zelo velike krmilne napetosti na mrežicah izhodnih cevi. Konkretno: k normalno zahtevanim 15V, ki so dovolj za polno izkrmiljenje cevi EL34 v klasičnem vezju, je potrebno dodati še dodatnih 70V, kar pomeni da je pobudna napetost cca 85V. To je zahteva ki je nebi mogla izpolniti nobena ECC83 pa čeprav bi bila na “turbo” pogon.

    Problem je rešen na zelo enostaven način. Anodna upora cevi ECC83 sta vezana na nasprotne izvore anodne napetosti in ker se tu nahajata tudi zelo veliki amplitudi NF signala, ki sta pravilnih faz,  ju koristimo za krmiljenje izhodnih cevi.

    Obračalec faz je vezan kot ojačevalnik z ozemljeno mrežico, a njuna veza je preko skupnega katodnega upora 50 Kohm. Pri takšnem obračalcu faz se priporoča da je vrednost anodnega upora spodnje triode za 10% večja od zgornje.

    Za polno pobudo tega ojačevalnika je potrebnih 2V na mrežici zgornje triode, kar je precej velika vrednost. Zato je dodana še trioda E(AB)C80 kot predojačevalnik a njena katoda je zelo dobra točka za priklop negativne povratne veze. Anodna napetost se dobi preko obeh uporov 50 Kohm iz obeh usmernikov, tako da sta oba usmernika enako obremenjena.

    Kot je bilo že na začetku omenjeno je osnovna odlika tega ojačevalnika da izhodni transformator ni več kritičen. Tajna je v tem da v takšni konfiguraciji pade impedanca izhodnega transformatorja na četrtino vrednosti v klasičnem vezju. Precizno rečeno impedanca pade iz 3600 na 900 ohm-ov, kar pomeni znatno manjše število ovojev žice. Manjše število ovojev pomeni tudi manjše razsipne induktivnosti in manjše škodljive kapacitivnosti, kar zmanjšuje možnost parazitnih oscilacij pri visokih frekvencah in to brez kompliciranega “sandwich” navijanja. Edino je potrebno simetrično navijanje, da se doseže identičen ohmski upor obeh navitij. Presek jedra izhodnega autotransformatorja je 8,8 cm². Tuljavnik mora imeti na sredini pregrado, ki ga deli na dva enaka dela. Prvo navijemo 566 ovojev lakirane žice debeline 0,3 mm, nato 24 ovojev 0,9 in na kraju 60 ovojev žice 0,9. Zatem tuljavnik obrnemo za 180 stopinj in navijeno v drugo polovico identično navitje. Z obračanjem tuljavnika smo dosegli da so si navitji nasprotni po smeri navijanja. Potem spojimo zgornja konca navitij in ta točka je masa. Transformator je sestavljen brez zračne reže.

    Začetki vsake sekcije se vežejo na katode cevi, točki med 566 ov. in 24 ov. dajo priključek za 16 ohmski, med 24 in 60 pa 8 ohmski priključek za zvočnik. 4 ohmski priključek dobimo med maso in 16 ohmskim priključkom. Vse to se lepo vidi na sliki 3 in 4.
 

Frekvenčna karakteristika tega ojačevalnika je ravna v mejah od 20 Hz do10 kHz. Na 16 kHz pada frekvenčna karakteristika za cca 0,65 dB in to ne zaradi slabosti sistema ampak je to namerno narejeno z 100pF kondenzatorjem vezanim paralelno z anodnim uporom predojačevalnika. Za stabilno delovanje ojačevalnika je potrebno predojačevalnik z EABC80 pregraditi s kovinsko pregrado od izhodnega ojačevalnika.

Pri priključitvi na napetost moramo paziti na polariteto negativne povratne veze, ki vodi iz izhoda na katodo EABC80. Če ojačevalnik zaoscilira je treba samo preključiti na drug 16 ohmski priključek.

Na sliki 4 so podatki za transformator za ojačevalnik z 2 x EL84, ki daje okoli 12W izhodne moči. Pri tem ojačevalniku je potrebno zamenjati katodna upora na 140 ohmov. Transformator se navija na jedro z 6,25cm² in je brez zračne reže. Predviden je priključek 4 ali 16 ohmskega zvočnika. Shema malo spremenjenega ojačevalnika, ki ga imam namen zgraditi. Naredil bom dva z 2 x EL84, kot levi in desni srednje in visokotonski ojačevalnik in enega skupnega z 2 x EL34 kot basovski ojačevalnik. Zaenkrat sem še v fazi zbiranja materiala.

Izvor:   Mirko Vožnjak  (RADIOAMATER, št.. 6 / 1962)