MARIBOR

Grb mesta v srednjem veku

spremljajte nas tudi na:

KULTURA DANES

Skrčena navedba iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kultura (iz latinske besede cultura, izpeljane iz colere, kar pomeni »gojiti«) se na splošno nanaša na oblike človeške dejavnosti in simbolične strukture, ki dajejo taki aktivnosti pomen. V najširšem pomenu označuje izraz kultura vse produkte posameznika, skupine ali družbe inteligentnih bitij. Sem spadajo tehnika, umetnost, znanost kot tudi moralni sistemi in značilna vedenja in navade izbranih inteligentnih entitet (področij, ki obstajajo). Ožje pa ima izraz natančnejše pomene na različnih področjih človeške dejavnosti. Različne človeške družbe imajo različne kulture, osebna kultura posameznika pa se lahko razlikuje od kulture drugega. Za kulturo lahko rečemo tudi, da je »način človekovega življenja v skladu s prepričanji, jezikom, zgodovino ali načinom oblačenja«.

Obsežen uvod, ki pa pove samo to, da kultura zajema veliko več, kot so pod tem pojmom zajeli nosilci programa Evropske prestolnice kulture 2012.

Nekaj besed o kulturi pri nas

Pogled skozi splošno zgodovino, nam preprostim meščanom, ki bomo v letu 2012 živeli v Evropski prestolnici kulture, pove, da se je kultura lahko razvijala samo tam, kjer so bile za tak razvoj zagotovljene možnosti. Brez materialnih temeljev in podpore s strani vladajočega razreda tudi razvoja kulture ne bi bilo. Človeštvo bi bilo tako prikrajšano za dosežke nekdaj cvetoče kulture v Asiriji, Babilonu, Egiptu, za kulturo Inkov, Aztekov, Majev, arabski, helenski in rimski vpliv, renesanso, barok, rokoko, pa tudi za krščanstvo, pisavo, tehniko,  matematiko, tehnološki razvoj, fiziko, medicino in še kaj...

Ves čas se mi zastavlja vprašanje o položaju kulture pri nas, saj kultura predstavlja nekakšno nadgradnjo družbe. Ali tudi uresničuje to veliko poslanstvo in pričakovanja vseh nas?

Vsak poet ni Petrarca ali Shakespeare, vsak skladatelj ni Beethoven, vsak solist ni Mario del Monaco ali Maria Callas, vsak likovnik ni Rodin ali Monet, vsak raziskovalec ni znanstvenik, vsak strokovnjak ni von Braun, vsak medicinec ni zdravnik, vsak direktor žal še ni gospodarstvenik, vsak politikant še ni politik in vsak pisun še ni Zola, Proust ali Stendhal, vključno z menoj. Seveda želi vsak, ki je odvisen od svojih stvaritev tudi preživeti. V vseh družbenih ureditvah vse do socializma je materialno podlago dobrim ustvarjalcem, ker se je želel obdati z vrhunskimi stvaritvami, zagotavljal iz svojih viškov vladajoči razred. Kultura je bila torej nekakšno tržno blago. Sedaj sredstva za kulturo zagotavljamo skozi proračune občin, mest, države in drugih virov. Proračun in različni projekti so “zlato runo” in izvajalci v kulturi, z izjemo tistih, ki so že opredeljeni proračunski porabniki (šolstvo, galerije, knjižnice, zdravstvo, skrbstvo, hrami muze Talije, verske skupnosti ...), se vsakokrat kot trop volkov spopadejo za svoj košček kolača. Čim “bližje” se kdo nahaja, večji košček dobi ... Kakovost in izbor del, izvedba, nivo, všečnost, uspešnost, gledanost, obiskanost, aktualnost - vse to je le postranskega pomena. Važen je le denar.

Nekaj besed o lumpenproletariatu

Skrčena navedba iz Wikipedije, proste enciklopedije

Lumpenproletariat - besedni izraz je prvič uporabil K. Marx v sporu z M. Stirnerjem, ko mu je očital, da proletariat zamenjuje z “ruinirano buržoazijo in ruiniranimi proletarci”, slojem lumpov, ki je obstojal v vseh časovnih obdobjih. Marx je v to skupino prišteval izmečke, izrodke, potepuhe, odpuščene vojake in kaznjence, pobegle galejaše, lopove, zvodnike, lastnike bodelov, nosače, potujoče zbiralce krp, rokohitrce, tatove, žeparje, žongleje, igralce in literate, brusače nožev, popravljalce kotličkov, berače - skratka vso celotno nedoločeno, razpuščeno, razmetano skupino, ki jo Francozi označujejo kot “boheme”.

V Komunističnem Manifestu sta Marx in Engels opisala subproletarske skupine kot “pasivni odpadek spodnjih slojev stare oblasti”, Engels je kasneje prepoznal to skupino tudi v številnem zajedalskem plemstvu v spodnjem sloju pruskih junkerjev. Identificiral jo je kot “plemeniti lumpenproletariat”, ki bi naj živel od zadolževanja, dvomljivih iger, vsiljivosti, prosjačenja in politične špijonaže.

Tudi Roza Luxemburg je govorila o “lumpenproletariatu” kot o zločincih in prostitutkah, sicer pa jih je označila kot posebno zvrst socialnih odpadkov, ki je močno narastla v neki fazi družbenih sprememb, lokalizirala pa jih je v vseh slojih buržoazne družbe kot rezultat njenega propada, saj bi se lahko napihovanje cen v trgovini, fiktivni občasni posli, ponaredki hrane, goljufije, podkupovanje uradnikov, tatvine, vlomi in ropi tako zlili, da bi meja med dovoljenim in nedovoljenim izginila. Trdila je, da, če v prelomni situaciji pride do padca pregrad, moralne opore in pravil, preide buržoazna družba takoj in brez predsodkov v enostavno sodrgo.

Vrnitev iz družbene ureditve s sistemom enakosti (iz komunističnega oz. socialističnega zornega kota) v kapitalistično in s tem razslojeno družbo, je v naši deželi v samo 20 letih povzročila velike socialne razlike. Propad podjetij, nepripravljenost na konkurečni in odprti trg ter omejene možnosti poseganja države v blaženje nastalih socialnih stisk so povzročile, da je v današnjem času veliko prebivalcev Slovenije, še zlasti do pred kratkim industrijskega Maribora, na ali pod mejo preživetja. Ta skupina prizadetih ni nastala zaradi propada buržoaznega sistema, temveč zaradi nezmožnosti novo nastale ureditve, da bi z ukrepi na socialnem področju prizadetim zagotovila preživetje ali pa z ustreznim vodenjem lokalne in širše politike zagotovila možnosti za zaposlitev. Prizadeta skupina ne more predstavljati “lumpenproletariata”, saj je le-ta prikrito obstojal tudi v nekdanjem sistemu “enakosti” in se njegov obseg ni veliko spremenil.

Zato so izjave o preobrazbi socialističnega proletariata v “lumpenproletariat” najmanj hudo sociološko vprašljive, če že ne neokusne, ter si jih nosilci visokih priznanj za kulturne dosežke tako v nekdanji družbeni ureditvi kot v sedanji državi, ne glede na priimek, ne bi smeli privoščiti.