MARIBOR

Grb mesta v srednjem veku

spremljajte nas tudi na:

MOJE MESTO

Slovenija, Štajerska, moje domače mesto Maribor - nekaj besed o našem mestu.

Za sprehod po starih delih Maribora kliknite na spodnjo sliko mestnih vrat !

Mesto Maribor je za tiste, ki smo se tukaj rodili, odraščali in se tukaj tudi staramo, najljubše mesto na svetu. Generacije pred nami, ki smo rojeni ob ali po koncu II.svetovne vojne, so porušeni Maribor obnovile, mi pa smo z vrstniki odraščali v perspektivnem in razvijajočem se industrijskem mestu. Razmah industrije v 2. polovici 20.stoletja je zahteval strokovnjake, tej potrebi pa je hitri razvoj na izobraževalnem področju komaj sledil. Nastale so srednje in višje strokovne šole, nato visoke šole in fakultete, Maribor je že 1975. leta dobil univerzo.

Razvoju industrije sledila urbanizacija mesta, zgrajena so blokovska spalna naselja, urejena je komunalna struktura, zdravstvo, otroško varstvo, v mesto so odpirali banke in trgovine, nastale so nove možnosti dela in zaslužka.

Osamosvojitev in nova družbena ureditev sta industrijsko mesto privedla na rob zmožnosti za obstoj. Velike tovarne so druga za drugo zapirale vrata, eksistenčni položaj večine Mariborčanov se je močno poslabšal, naraščati je pričela nezaposlenost. Tudi štrajki v nekoč nosilnih podjetjih niso pomagali, neoliberalizem in globalizacija sta še dodatno pokazala svoje zobe. Svetovna gospodarska recesija straši že od leta 2008. V mestu se kaže akutni manko novih proizvodnih enot, ki bi znova zaposlovale. Po obrobjih mesta se kar naprej odpirajo trgovski centri, v mesto prihajajo nove banke, ustanavljajo se samo majhne obratovalnice storitvenih dejavnosti, kar pa k porastu standarda večine prebivalcev praktično ne prispeva nič. Mesto Maribor postaja vse bolj mesto upokojencev, šolarjev in študentov ter mladih brez možnosti zaposlitve. Kljub ugodnemu zaledju Pohorja, Kozjaka in Slovenskih goric se turizem razvija le s počasnimi koraki ter ustvarja le majhno akumulacijo. Z izjemo manjših uspehov specializirane proizvodnje, zavarovalništva, trgovine, neproizvodnih storitvenih dejavnosti, širitvi izobraževalnega sektorja ter komunalnih dejavnosti, se v Mariboru ne premika veliko. Vse navedeno pa za nekdaj razvito industrijsko mesto, ki je sedaj tudi univezitetno mesto, nikakor ni dovolj.

Ni nam vseeno kako živimo, še manj vseeno nam je za prihodnost naših potomcev. Od 1991 leta imamo samostojno državo, in če nam je ni kdo ukradel, bi si morali sami zagotoviti višjo kakovost življenja in nadaljnji razvoj. Vsi smo pričakovali, da bomo ob majhnosti in ob vseh danostih naše lepe državice na sončni strani Alp, živeli bolje. Breme, ki ga nosimo, je preveliko. Pred nami je še veliko korakov, veliko ovir in le malo uspehov, ker so sprejete odločitve o bodočnosti vprašljive. To, nekoč industrijsko mesto od turizma, izobraževalnih in storitvenih dejavnosti ter kulture nikakor ne more živeti.

Nekdaj so nas učili: Nova vrednost se ustvarja s proizvodnjo, izdelavo, proizvodnimi storitvami, dodana vrednost pa je tisto, kar prinaša blagostanje. Blagostanje pomeni večjo kupno moč, potrošnjo dobrin in nove naložbe, nato se ciklus ponavlja. Te zakonitosti se še do danes niso spremenile in se verjetno tudi v bodoče ne bodo.

Morda pa je v Mariboru drugače in so potrebne najprej velike naložbe na področjih, ki ne ustvarjajo dodane vrednosti, kjer uporaba zahteva znatne stroške vzdrževanja, poslovanje poteka z majhnim številom zaposlenih, prinese pa le skromen ostanek dohodka ali pa še tega ne?

S takšnim načinom vlaganj ni mogoče zmagati niti v igri MONOPOLY!