FRANCE PREŠEREN (1800-1849):
slovo od mladosti
Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rožce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule;
mladost! vender po tvoji temni zarji
srce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti videl sem samice.
Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!
Te videt, grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice prižiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!
PEVCU
Kdo zná
noč temno razjásnit, ki tare duha!
Kdo vé br />kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dné!
Kdo učí
izbrisat 'z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzét spred oči,
praznôti ubežáti, ki zdánje morí!
Kako
bit óčeš poet in ti pretežkó
je v prsih nosít al pekel, al nebo!
Stanu
se svojega spomni, tŕpi brez miru!
Opomba:
V lingvistični literaturi obstaja besedilo Romana Jakobsona »Gramatična poezija«, za katerega je težko reči, da ni vsaj enakovredna Puškinovi pesmi »Ljubil sem vas«, o kateri govori. Enak postopek kot Puškin je v pesmi »Pevcu« uporabil tudi Prešeren. In prav ta čistost v postopku pesem in avtorja dvigujeta do absolutne poezije.
.