POEZIJA

 

DOBRO POLJE

          Spomin na mamo

Odpreš okno in gledaš v polje
spodaj se razprostira kakor predpasnik
žanjice pojejo in nekdo koso kleplje
a nobene pesem ne pogasi joka
ki se je razgorel od trate pred hišo
tja do osivelih gora v poletnem mrču
julij je, kamni v zidovih se oglašajo
s tihimi stoki, sonce v kvadratnem risu
bere pesem, ki se je zapisala v letnicah
na obeljenih podnicah. lista s tiho grenkobo
skozi leta, na uho ti šepeče — glej
glej svoje roke, svoje dlani poglej
kako črne so, kako jih je preoralo delo
ti pa si kakor sredica toplega kruha
zjokala se boš nad tem pojočim poljem
tako tihim, in ga sonce z zlatico zasipa
s tako nedosegljivo dobroto zre vate

MAMINA ŽETEV OB POLNEM MESECU

Tako polna je noč,
hladu in toplote,
zvezd in mesečine
in potoka,
ki se belo bliska v strugi.
Pšenica bela
čez laket pada,
ko jo v snope vežeš,
in srp je brez misli oster.
Od sosednjega pobočja odmeva
sem od črnih smrek,
ko ga brusiš.
Kako je poln mesec,
zvezde ti zro
v upognjen hrbet,
skoz veje
svilnato sova zareže
svoj let v noč.
Zgoraj na nebu
rožnato Mars brli
in Danica kot bolečina
mehkobo Meseca proseva.
Srp gre skozi življenje
z brezmiselno ostrino.
Samo ena reber je
z belo pšenično njivo,
kot sanje položeno
čez božje koleno
in ti svoj ostrivnik poslušaš,
kako nate laja
sem od črnih smrek
sosednjega hriba.

NAŠEL SEM POT NAZAJ

Zastoka v mraku morje,
dolg val se razbije vzdolž mola.
Zanihajo, zamolklo butnejo
kot razjarjeni ovni na paši
drug v drugega privezani čolni.
Tam na koncu
sije drobna lučka
in tam je konec vsega.

Našel sem pot nazaj k tej lučki,
ki se mesecu nasmiha.
Našel sem pot nazaj.

* * *

Nekje daleč onstran se za rob steka
veličastna reka vsega, kar obstaja,
še za obzorjem, ki je le krog vida,
še za slutnjo, ki je ključavnica ječe.

Romar, prehodi vso svojo žalost,
ki te žene na pot, bodi kot mlaj
strmo v nadir postavljen. Ko se končaš,
naj te roka betežno čez prag popelje.

ORION

Meissa, Betelgeuse, Bellatrix,
Mintaka, Alnitak, Alnilam,
Thabi, Sauiph, Rigel,
vsaka zase
in ti, lovec,
ki se sklanjaš vame
v razkritju.
Praviš:
Svet ni beznica
lopovov in žeparjev.
Samo čez polje se napoti
in stopi na nebo.
Povabljen si v svet
da te posedem
za zvezdno mizo.
Sveča gori
in ne dogori.
Kamen ubije kamen.
Njiva rodi žito
in ga požanje.
Ti pa
sedeš za zvezdno mizo,
piješ strd,
samo strd.
 

PESEM O LJUBEZNI, KI NE PRINAŠA VEZAVE

Dvigneš se od tnala
s sekiro v utrujeni roki.
Tvoje oči so temen čaj,
ki se zvrtinči v skodeli
z neskončnimi vprašanji
in nobenim odgovorom.

In pijeva popoldanski čaj.
Vrt je prostran in svetel,
jablane cvetijo in lističi
sem in tja padejo na mizo,
na pregrnjeno malo vesolje
z drobnimi galaksijami:
ročka a čajem dehti s toploto
posodica z mlekom, sladkornica
dve neenaki skodelici,
ki ju imava rada.
In kometa čajnih žličk.

Od tebe veje vonj po lesu
in znoju, ki mi je tako domač.
Dva planeta v svetlem svetu sva
in najina težnost je grenka
meglenica lističev,
ki nabrekajo v globini čaja.

Proza

.....

Več o tem ...

lutkovna in dramska besedila

....

Več o tem ...

MOJ PESNIŠKI IZBOR

.....

Več o tem ...