. Med avtorji vlada bodisi histeričen strah pred internetno prisotnostjo (tako imenovanimi elektronskimi knjigami) ali pa promiskuitetno veselje vsakogar z vsakomer. Seveda, če je to odvisno od njih. Pozabljamo pa, da knjiga ni le muha avtorja, temveč tudi obveznost do javnosti. Tu pa naletimo na knjižnico. Našo tradicionalno zastarelo, počasno, težko dojemajočo knjižnico, ki se še ni odločila, ali bo birokrat ali brezčutno skladišče informacij ali nekaj vmes. Rekel sem si, da bodo prej prišle opice na luno, kakor da bodo začele digitalizirati knjige naše javne knjižnice, pa sem sklenil opraviti to stvar sam. Ko sem knjižnico zaprosil za CIP, se mi je za hip postavilo vprašanje, če sem založnik, izdajatelj ali kaj drugega. Pa sem se odločil, da bom elektronsko knjigo samo izdelal. Oni bojo že vedeli, kaj mislim s tem.
Nekaj časa sem bil do rabe elektronskih knjig ravnodušen - tako ali tako jih jo uporablja le malo ljudi, zdaj pa sem prepričan, da morajo knjižnice odigrati enako vlogo kot za fizične knjige: vzeti jih morajo v svoja skladišča in ravnati z njimi kot s starimi knjigami. Nič več torej popolne svobode - vlogo distributerja smo zaupali knjižnicam in naj jo opravljajo po svoji dolžnosti. Ne gre torej več za prosto razpolaganje z gradivom, ampak za prosti dostop in nadzirano rabo. Gospod Hladnik, žal mi je, otroška doba elektronskih knjig je za nami, zdaj naj se knjižnice obnašajo tako, kakor jim je naloženo - kot dobri gospodarji z zaupanim jim knjigam.