MART OGEN (1939-1998):
ŠTUDIJA ŠT. 11
Ljubim te, ljubiš me.
Če je svetlo,
moje oči, tvoje oči,
a naj bo mrak,
kaj bi z očmi.
V temi,
tvoja dlan, moja dlan,
besede, ki jih govoriva,
dih najinih ust,
moja dlan
tvoje prsi, tvoj obraz,
tvoja dlan
moja usta, moj hrbet.
Dan se dotika,
koža kože.
Nežen veter.
Toda odmakni se, umakni svojo roko:
To ni več ista roka.
Odmakni se, odidi:
To ni več isti obraz,
ni več isto telo.
Dotik, in trenutek, ki mine,
in ni več trenutka,
ni več besed,
ni več vonja.
Čeprav je dlan še vedno tvojamoja.
Čeprav telo ne neha biti mojetvoje.
Niti spomin na glas, na dih, na vonj,
ne neha biti tvojmoj.
Bolečina ostane.
Ljubezen
Ne odhajaj. Ne odmikaj se.
Naj ostane bližina, moja, tvoja,
telo ob telesu,
moja dlan na tvojih prsih,
tvoj obraz na moji rami,
naj ostane, bližina, zlitje
nemira, hrepenenja,
mojegatvojega.
Ljubezen, ne odhajaj, ne odmikaj se.
Ljubezen, ne odhajaj.
Ostaniva.
Tukaj.
Vedno skupaj.
Ostaniva.
Jazti.
.