SLAVKO JUG (1943-1997):
DOBRO SONCE
Pijem jesensko sivino
s požirki pijanca,
ki žalost pozna.
Moram jo piti kot goba
prilepljen na mehko blazino
topega neba.
Prazna so polja jesenska
in ozke poti so zastrte
s kopreno meglic.
Nad gozdom se redkokdaj zgane
črna pahljača
vranjih perutnic.
Brazde utrujene zemlje
sopejo belo sapo
sramežljivih brez,
moker spomin na ljubezen,
že zdavnaj zarezan v deblo,
zarašča nov les.
O, dajte mi roko, vetrovi,
ki ste se izgubili
na cesti rdečih strasti!
Z vami bi strgal oblake
in dobro sonce osmukal
v svoje bele dlani.
Dajte mi roko na cesti,
ki smo jo skupaj gnetli
v prvih pomladnih dneh.
Zdaj mi pomagajte
dobro sonce prižgati
v kalnih jesenskih očeh.
Sonce, sonce, sonce
v očeh in na dlani,
dobro sonce na stolpu neba:
zakaj moram biti pijanec,
ki pije jesensko sivino
iz skrhane čaše želja?
.