STANKO VRAZ (1810-1851):
SLOVO OD MLADOSTI
Kak lastovice, da bliža se
jesen,
zbirajo se na turne visoke,
vsaka zažvrgoli namilo pesem,
na stara gnezda sladko gledaje,
ter lahke krila zdignejo nerade
in se spuste v kraj.- Kter? To Bog zna sam.
Tak se slovim jaz z vami, leta mlade,
in s tabo, gnezdo, ti domači hram.
Polja so dolge, nebo je široko,
vendar jim misel najde kraj sledeč,
kar pred meno, tega nobeno oko
ne m're premeriti, ne m're doseč'.
Zastonj odrinjam misli čoln v to morje,
leti po valovji bržej ko ptič;
nedaleč najde črni otok, gorje,
kar dalje je, tam dalj'-nezmerni nič.
Mladost, naj v tvoje še poglednem loke!
To tolko rož, vrh njih metuljev roj,
to zdenec, kjer zajemal ustam z roko,
tam zelen gaj. V njem - 'z lešja hramec moj.
Tam niže dol, tam bister konj na trati:
plahtala griva, brizgali lasje
ter poleg z glasnimi žveglami – brati
ter dolgi, dolgi doli polni pesmic.
To s srpmi ve ste mile, ve sestrice,
ter, oh, med njimi zvezda moja ti! -
To proč! Mladost, naj smem v dlan zakriti lice,
sloveč se v tvojih krilih zjokati!
.