TU-FU (714-774):
V IZGNANSTVU
V uri, ko sonce za murvo se skrije,
zdoma sem šel in le žarki večerni
bili z menoj so tovariši verni.
Šel sem v tujino, prehodil prelaze,
steze in pota; in rek in gorá
videl sem tam premenljive obraze,
drugega gledal modrino nebá,
čutil, da sonce drugače tam sije.
K novim ljudem me vodila je cesta,
k narodom novim, v neznana mi mesta,
ali zastonj sem povsod iskal lice
moje uboge domače vasice.
Reke Kianga nemirni valovi
k vzhodu valijo se prek vseh ovir.
Mojega izgnanstva neskončni vi dnovi,
kje, kje in kdaj bo vaš konec in mir?
Po »Kitajski liriki« v prevodu Alojza Gradnika
.