VERA BROLIH (1926-1998):
ROŽE SO OVENELE
Ko v družbi hrupni si za kratek hip
pozabil na obraze okrog sebe
in s sanjami razkošnimi v očeh
utrl s pogledom pot med množico do mene,
si me ugrabil zase kakor kakšen rimski bog.
Ko si ob mene sedel s polno čašo v roki,
so zunaj naletavale med snegom rože,
in pod lučmi na ulici so se na pločniku
razstrle s tropskim cvetjem pisane livade.
Potem pa ti je z glasom jezne Here
roko položila na ramo tvoja dama - Greva!
Odšla sta ven, domov, in zunaj v snegu
so rože za tvojimi koraki ovenele.
.