V večini mojih robotskih projektov uporabljam ta mikroprocesor. Takrat ko sem
se odločil zanj mi je bil najbližji, ker sem si nabavil program v Basicu, ki sem ga
obvladal. Ima tudi dovolj vrat za vse moje potrebe. Tako sem se odločil uporabljati ga
še tudi danes, čeprav je za dobiti dosti več cenejših mikroprocesorjev. Za takšno
odločitev je morda kriva tudi spodaj opisana ploščica.
Univerzalna ploščica za robote
Naredil sem si univerzalno
tiskano vezje, ki mi služi v večini robotov. Na ploščici je tudi 38 KHz oscilator za
infrardeče diode, ki so potrebne za infrardeče senzorje za zaznavanje ovire pred robotom. Frekvenco oscilatorja najlažje nastavimo s
frekvencmetrom.opisanim na strani
senzorjev.
Na tiskanini so vsi vhodi-izhodi (odvisno od programa) speljani na tripolne
konektorje, tako da lahko priključim na njih servo mehanizme in obenem tako dovedem tudi
napajanje za njih. Paziti moramo, da ne prekoračimo s potrošnjo servo mehanizmov
maksimalni dovoljen tok stabilizatorja 7805 (1A s hladilnim telesom). Do sedaj nisem
uporabil več kot tri servomehanizme, kar prenese stabilizator brez hladilnega telesa,
poleg tega je v pogonu vedno samo eden. Na ploščici je tudi petpolni konektor za
programiranje mikroprocesorja v vezju. Štiripolni priključki na desni strani mi služijo
za priključitev "oči" robota, se pravi po eno IR diodo in en senzor na vsaki strani.
Shema ploščice
Modre črte na sliki so žične vezi na strani elementov.
Programiram ga z
enostavnim programatorjem, ki je priključen na serijska vrata. Njegova shema je bila pred
leti objavljena v reviji Elektor. Ta programator mi
omogoča programiranje tudi na samem robotu (In Cirquit).
Programatorju ni potrebno nikakršno zunanje napajanje, saj vse napetosti za programiranje
dobi iz serijskih vrat. Zaradi tega se zna zgoditi da programator ne dela na vsakem
računalniku. Na vseh računalnikih starejšega datuma deluje brez problemov.
JDM programator ima
eno veliko mano, namreč dela le na starih računalnikih s serijskimi vrati (COM-port), ki
imajo napetostne nivoje 12V (+ in -) ali več. Pri večini notesnikov na katerih je so še
serijska vrata je ta nivo samo okoli 8V. Tu nastane problem, ko ta napetost ne zadostuje
za programiranje PIC-a.
Ta problem se da rešiti z dodatkom enega kondenzatorja (C2)
in zener (D2) diode. S priključitvijo kondezatorja med priključkom 3 (TXD) konektorja se
ta pred programiranjem ko je TXD na nizkem nivoju (-8V) napolni preko GND, D2 in R1.
Ko startamo programiranje gre TXD na +8V in k tej napetosti se prišteje napetost C2. Če
je zener dioda D2 za 13 - 14V zadostuje v C3 (470 uF) zbrana energija za čas
programiranja.
Na shemi so bile vse tri zener diode
narobe obrnjene. Na tiskanini je vse v redu. Hvala Žigi iz Ljubljane za opozorilo!
Za programiranje uporabljam program "PIC
Basic" ki ga je napisal nemški avtor Ralf Pagel. Prednost tega programa je v tem
da je v Basic-u, ki mi je dosti bližji kot asembler. Program naredi vse sam (asemblira,
kompilira in programira). Za asembliranje uporablja program PIC Basic spodnji brezplačen
Microchip-ov program.
Za programiranje uporabljam spodnji program, ki je ravno tako
brezplačen.