PESMI
Literarni klub Slovenj Gradec in
Kulturna skupnost Slovenj Gradec
Zbirka »Odsevi«
Spremna beseda:
Taras Kermavner
Tisk:
Kinegraf, Prevalje
1977
O KNJIŽICI IN NJENEM ČASU
1974 in 75. leta sem kar lep čas
prebil doma na Legnu, odkoder sem hodil v Ljubljano
vsaj dvakrat tedensko, ker sem se vpisal na tretjo
stopnjo, komunikologijo. Razlogov, zakaj sem odšel,
je bilo veliko, predvsem pa sem se na fakulteti,
kjer sem bil asistent-stažist za teorijo in prakso
novinarstva, sprl s šefom katedre dr. Francetom
Vregom. Vse leto od diplome se je vlekla za mano
razprava o nekem članku (»Berite vsi!« v Tribuni,
zadnji številki, ki sem jo uredil, potem pa sem
uredništvo prepustil Pavletu Zgaga. Ta je kmalu
dvignil roke od tega dela.) in na katedri so me
imeli dvakrat ali celo trikrat na pravem zaslišanju,
v katerem so sodelovali vsi. Nalogo, da »obračuna« z
mano, je dobil Pavel Zrimšek, moj mentor, ki je tudi
napisal nekakšne spis o tem, v čem se Pungartnik
moti. Še danes imam kopijo tega spisa, ob katerem se
včasih, ko ga vzamem v roke, nasmejem. Pred sabo sem
imel v debati nasprotnike kot Slavko Splichal,
Smiljana Amonova, Breda Pavlič, Tomo Martelanc, dr.
France Vreg in seveda moj mentor. Mislim, da se je
stvar končala z neslavnim sklepom, da moji sodelavci
niso bili kos moji marksistični oboroženosti.
Briga me za marksizem, sploh ni šlo za to. Čutil
sem, da imam prav in od tega nisem hotel odstopiti.
V obči zmedi na fakulteti, kjer je potekal drugi
očiščujoči boj proti slavni profesorski četvorici,
se je malokdo zmenil za Pungartnika, tako da so mi
celo pozabili plačati prvo plačo. Toda vsi so bili
dobesedno posrani pred zahtevami o razčiščevanju, ki
sta jih zastopala predvsem dr. Adolf Bibič in Stane
Kranjc. Ni šlo za nobena ideološka stranpota, šlo je
za to, ali boš ubogal ali ne. Takrat so se jim uprli
tudi študentje, ki ne le da so bili za tiste štiri
profesorje, ampak so bili tudi za Ulrike Meinhoff.
Jaz sem bil tudi za, čeprav se s študenti nisem kdo
ve kaj družil. Izselil sem se iz doma na Titovi 102
in sem imel z njimi le površne stike, več z Jožetom
Koncem, s katerim sem nekaj časa stanoval v
Medvodah.
Vreg se je, prestrašen, kot je bil, vedno bal mojih
političnih izpadov. Nekoč me je spravil v avto in mi
zagrozil, da mi bo odtegnil podporo na šoli, če se
ne bom nehal družiti s študenti. Ker mi je pred tem
govoril, da se premalo družim s študenti, sem ga
jezno vprašal, zakaj potrebujem podporo. Povedal mi
je, da me hočeta Bibič in Kranjc na vsak način
spraviti s šole. Onadva sta bila proti mojemu
sprejetju.
»Pa kaj,« sem mu rekel. »Saj sta samo dva proti celi
komisiji!«
A ker je vztrajal, da moram nehati izzivati, sem
odšel iz avta, sedel za pisalni stroj in napisal
odstop. Ko je katedra to obravnavala, je Vreg s
solzami v očeh pobegnil iz sobe, Martelanc me je
spraševal, če naj mi kaj pomaga. Drugi so gledali
kot sove in najbrž niso niti razumeli, za kaj gre.
Uradno pojasnilo sem napisal Skladu Borisa Kidriča,
da mi na fakulteti »niso všeč medčloveški odnosi«.
To je bila huda reč, kajti šlo je za razčiščevanje,
pri katerem so se štirje profesorji na vse kriplje
trudili, da bi na šoli ostali, jaz pa sem, miš
nepomembna, takole odšel.
Potem sem bil doma.
Bilo je to najbolj romantično obdobje v mojem
življenju. Čakal sem na vojsko in hodil v Ljubljano,
vmes pa sem bil svoboden. Povečini sem bil doma sam,
ker je mama hodila k sestri Štefki, kjer je pazila
na otroke. Bil je čas, ko sem bil zaljubljen in sem
do konca verjel poeziji. Čisto nestvaren torej.
Nastajale so nenavadne pesmi, na katere se je zlasti
jezil Vinko Ošlak, ki je bil takrat št. 1 v ravenski
kulturi in je moral vse razumeti. Česar pa ni, je
bilo zanič. Tudi moje pesmi. Razen tega sem preveč
hodil k njegovi tajnici, modrooki in dolgolasi Olgi,
in začel se je razhod. Pravzaprav sem ga imel tudi
jaz dosti.
Prijateljstva je bilo konec.
Po vojaščini, ki je zgodba zase, sem se vrnil domov
in iskal službo. Takrat mi je Vinko uredil pri
Odsevih, da je izšla drobna zbirka »Pesmi«. Spremno
besedo je napisal Taras Kermavner. Mislim, da mi je
hotel Vinko pokazati, da me lahko ocenjuje. Tarasova
spremna beseda je razpluznjena kakor vse njegovo
pisanje, očitno je pisal z neko antipatijo. Kako lepo
je danes brati: »V Pungartnikovih pesmih ni ne
mistike ne svobodne veleironije. To so elegije.« Res
so bile elegije. Glede tega je imel prav. A to
je bil čas, ko sem se v samoti legenskih
dnevov prvič srečal z mistiko, kar je bilo eno od
najpomembnih srečanj v življenju.
Zbirko sestavlja sedemnajst pesmi, ki so bile vse še
v surovem stanju, od njih pa je gotovo zame zelo
pomembna Aquileia (Srečni Oglej), ki sem jo spesnil
kot odgovor na branje Umberta Sabe, kot kancono,
stran od neproblematične, okrasne modernistične
manire. V pesmih ni nič »urbanega«, kakor je pisal
Kermauner, je le spopad z vse večjo osebno
brezperspektivnostjo. Z mrzlimi pohorskimi nočmi, z
naravo, ki je vnašala v človeka nekakšno ostrino. To
so bila leta mojega izgnanstva. Sibirija. Prelepa,
romantična Sibirija, kjer razen sosedov ni bilo
nikogar od mojega literarnega kroga. Na koncu sveta.
Zato se danes s takšnim domotožjem spominjam
sprehodov s prijateljem Tonijem, pogovorov o
Giambattistu Vicoju, pa prekrasnih Ungarettijevih
knjig, ki mi jih je prinesel in so še danes ene od
najlepših v moji knjižnici. Ali pa Sabovega
»Ernesta«, ki mi je literarno dal neizmernega
poguma. V tistih letih se je kovala »divja svoboda«.