.

ŽALOSTINKA ZA GALJOTOM

AN EXAMPLE IMAGE

Založba Obzorja, Maribor, 1973

 

 

 

 

 

 

OB KNJIGI »ŽALOSTINKA ZA GALJOTOM«

Jeseni leta 1967 sem odšel študirat v Ljubljano novinarstvo. Kdo ve zakaj! Malo so me nagovarjali sošolci, nekaj pa tudi zaradi zanimanjam. Še danes ne vem, če mi ni bolj ležala tehnika, vendar sem se tako odločil.

Že iz slovenjgraškega literarnega kluba (krožka, kroga) me je spremljala literatura in že v gimnaziji sem spoznal nekaj pesnikov - predvsem naj omenim Marta Ogna, ki me je fasciniral, potem Ivana Cimermana, Aleksandra Peršoljo. V Ljubljani nisem okleval in sem kmalu prišel v krog ljudi, ki je takrat predstavljal modernejšo smer. Spomnim se, da sem prvi semester prebil na mnogih »hausbalih«, ki jih je vneto prirejal moj takratni sostanovalec Drago Pečko, ob semestru pa sem začel resno študirati (kar je porušilo dobre odnose z našo študentsko klapo, morda v mojo korist, kajti zabavno življenje me ni ravno pretirano zanimalo). Poskusil sem celo peti v APZ »Vinko Vodopivec«, kamor me je spravil moj naslednji sostanovalec na Titovi 102 (sobi 203 in kasneje 202, koder sem stanoval, sta bili neke vrste institucija) Boris Kralj. Nekaj vpliva na moje literarno početje je imelo kratko sobivanje z Matjažem Hanžkom, sinom Tarasa Kermavnerja, največ pa dejstvo, da sem začel pisati za »Tribuno« in sem kmalu postal urednik na radiu »Študent«. Nekaj časa sem stanoval še z Borisom Muževičem, ki me je vpeljal v delo na radiu »Študent«, v letniku pa sem prijateljeval z Jožetom Koncem, starejšim sošolcem, ki je imel dobre povezave z nekaterimi pesniki, mislim, da me je on spoznal s Francijem Zagoričnikom. Jože je tudi začel delati pri »Tribuni«, ker je imel za sabo že nekaj uredniških izkušenj. Okrog »Tribune« se je takrat vrtelo vse, kar je bilo relevantnega v literaturi. V uredništvu so me sprejeli z naklonjenostjo, še zlasti se rad spominjam Marka Slodnjaka. Med sodelavci so bili večinoma literati, nekaj pa je bilo tudi babies, ki so oboževale to sceno.

To je bilo idilično obdobje. Nastopali smo v širokem krogu (spomnim se velikega literarnega večera v Študentskem naselju), prijateljevali smo, bili dejavni politično, objavljali, nastajale so nove institucije študentskega življenja, vse to v letih od jeseni 1969 do burnega leta 1971. Precejšnja stopnja svobode znotraj univerze je bila razburljivo stimulativna in povezovalna. V tretjem letniku fakultete sem se celo vpisal na primerjalno književnost na Filozofski fakulteti, vendar sem zaradi prezaposlenosti prenehal, pa tudi študij se mi je zdel nekako v nasprotju z mojimi pričakovanji.

Po letu 1971, ko je ta velika svoboda dobivala posledice, se je tolerantnost počasi zmanjševala, življenje na univerzi je dobilo de jedri - kulturniško in politično in okrog njiju so se začele grupirati sile. Prišlo je do prvih razhajanj in ta so določila tudi meje prihodnjih političnih dogajanj. Tudi kulturniško jedro se je začelo deliti in pri tem je imela največji vpliv partija, ki je znala spretno kupovati ljudi (hej, da bi jo kasneje kupili drugi!). Jeseni leta 1973 sem se zaposlil na FSPN kot asistent-stažist za teorijo in prakso novinarstva, takrat mi je tudi umrl oče. Na fakulteti so se stopnjevali konflikti, ki so postali že kar moreči, in maja 1974 sem se naglo odločil, da iz Ljubljane odidem.

V zbirki »Žalostinka za galjotom« so zbrane pesmi, ki so nastajale od leta 1966 (pesmi o sončnicah) do leta 1973. Cikla »Košenine« nisem vključil v knjigo, ker se mi je dozdevala preveč tradicionalna, čeprav je bil to prvi cikel, ki sem ga res imel za poezijo. Še posebej me je opredelila pesem »Kosci«, ki je bila nekakšen literarni manifest.

Ravenska gimnazija, kamor sem hodil, je bila realka in je favorizirala naravoslovje. Z današnjega vidika je bila glede literature precej konzervativna, nekako narodnjaška. Dajala je dobro osnovo za poznavanje jezika, glede literature pa je ustrezala tistemu, kar so na tihem počeli profesorji, t.j. pisali, ne da bi to objavljali. Tudi literarni krožki so bili taki, prepisani z neba. Kakšnega živega stika s sodobno literaturo ni bilo, ker so literaturo predavali slavisti, živa pa je bila tista literatura, ki se je pisala takrat in se tudi objavljala. Že literarno-partijska četverica ZPMK je bila passé.

In vendar mi je leta 1966 prinesel Stanko Sušnik, profesor slovenščine v paralelki, Šalamunov »Poker« in mi rekel, zdelo se mi je z nekaj posmeha, naj »pogledam, kaj se danes piše«. Ali pa mu s tem »zdelo se mi je« delam krivico. »Poker« sem prebral že med šolskimi urami, pa ponovno po poti domov. Spomnim se, da sem bil v knjigo čisto zaverovan in niti nisem videl, da mi pri Klovževem robu prihaja naproti oče. Nastavil mi je roko, da sem z glavo trčil vanjo, ne da bi ga opazil. »Poker« me je res prevzel in naslednji dan sem »Gobice« in še nekaj drugih prebral za jutranjo literarno oddajo. Vsi so me imeli za počenega, a vsaj glede te seznanitve z najbolj svežo literarno produkcijo je gimnazija opravila svojo nalogo brez pripombe. V akademizmu se pač vedno najde nekaj liberalnega duha.

Sicer pa sem v gimnaziji napisal maturitetno nalogo o »Drevesu na samem« Ceneta Vipotnika. Še danes ne vem, zakaj se nisem domislil tega, da bi ga bilo dobro tudi obiskati, če sem že pisal o njegovi knjigi. No, moj mentor je bil Janez Mrdavšič in morda tudi on ni imel toliko domišljije.

Mlajši literati smo se zbirali raje pri Tonetu Turičniku v Slovenj Gradcu. Tam atmosfera ni bila »akademska«, a zato je bilo bolj živahno. Začeli so izhajati »Odsevi«, vsebinsko in oblikovno šekasta revija, a vendar dokaj stimulativna. Tam sem v 3. številki objavil tudi pesmi in prejel prvi avtorski honorar (o tem bom nekoč napisal posebno zgodbo). V našem »literarnem klubu« je bil takrat zelo popularen Tone Kuntner in njegova zbirka »Vsakdanji kruh«. Prebral sem jo pozorno in bila mi je kar všeč, moram pa reči, da me ni fascinirala tako kot »Poker«. A ker sem bil kmečki fant, so od mene pričakovali opredelitev za Kuntnerjevo smer. To je šlo tako daleč, da so me silili, naj dam nekaterim podobam iz mojih pesmi, socialno vsebino - kako ljudje odhajajo s kmetij in take reči. To me sploh ni privlačilo, kajti jaz sem hotel oditi s kmetije in sem videl, da v tem ni nobene globje tragike. Doma nismo živeli po kmečko in z nami se ni rušil noben idilični svet, če bi vsi odšli od doma in pustili kmetijo propasti.

Nekje na sredi med Šalamunom in Kuntnerjem je tudi nastala pesem o koscih. Elegična je bila po nekaterih elementih v »Pokru«, zaradi Kuntnerja pa me ni bilo sram uporabiti motiva s kmetije.

V Ljubljano sem prišel že opredeljen in ta proces je v 8. razredu osnovne šole v Šmartnem sprožila knjiga »Splet norosti in bolečine«, ki mi jo je dala prebrat učiteljica Pavla Radšel. Pravzaprav sem v Ljubljani za poezijo naravnost znorel in jo hlastno prebiral in študiral. Za dolgo časa se  mi je vse spletlo v nekakšen vihar, ki se je najbolj poznal na hlastno napisanih pesmih.

Ljubljana je imela svoje svetnike, ki jih je bilo tudi potrebno poslušati. Izvirnost ni bila ravno prvo pesniško načelo, prej se je cenila primerljivost. Dokler sem verjel Tarasu Kermavnerju, sem tudi poskušal pisati »primerjalno«, t.j. moderno.

V »Dialogih« sem takrat objavil cikel o lunaparku, ki ga danes ocenjujem za takrat moje najbolj avtentično pesnjenje, ki pa sem se mu umaknil v nekoliko bolj konformni modernizem.

Zakaj galjot?

Preganjala me je baladna tema. Sebe sem videl kot galjota - ne kot sužnja - ki je pustil doma dom, a ko se je vrnil, ga ni bilo več. Ne da ga jaz nisem več našel, nasprotno, moj dom je bil ne glede na vse nesreče, ki so nas zadele, nekaj najlepšega vse do materine smrti leta 1991. Galjot je bil metafora minevanja, spreminjanja, ki sem ga sprejemal z neko mero fatalizma, vdano. Koliko slik omogoča pot skozi svet, v katerem se nisem počutil tujega kakor moji učitelji, ki so verjeli eksistencializmu. Galjot je tudi drama in ena od pesmi je celo napisana v obliki monologa.

Baladnih tem je v zbirki kar nekaj - gotovo najbolj opazne pa so tiste o spominu na očeta, o polbratu, desetnici in galjotu. Zlasti slednji dve mi v spominu zvenita kot iz rocka prepisani. Rock glasba je v času mojega študija igrala pomembno vlogo, zlasti način, kako so iz »primera« napravili balado (Dylanov »John Wesley Harding« in Kristoffersonov »Bobby McGee«).

Zbirko sem poslal na več založb in Obzorja so jo sprejela v program. Recenzija (interna) Marjana Krambergerja je napisana s simpatijo in mislim, da so bile tudi ocene v drugih tiskih kar pozitivne. Dodeloval sem jo čisto do konca korektur.

Z denarjem, ki sem ga dobil za knjigo, sem poplačal eno leto bivanja v podnajemu - stanoval sem v Medvodah skupaj z Jožetom Koncem.

Še ena stvar me veže na to knjigo. Ko sem prišel na založbo oktobra 1973, sem na avtobusni postaji v Mariboru zadnjikrat srečal očeta. S sabo je imel torbo s »cevgom« in govoril mi je o tem, kaj vse bo še napravil. Ni bil zadovoljen z mojim videzom, kajti nosil sem dolge lase in - mislim - plašč, ki sem si ga sam sešil.

Šla sva narazen, kakor da nisva oče in sin. Pa saj sem ga imel za očeta, le da takega bolj čudnega, na katerega se nisi mogel zanesti, ker je bil poln svojih težav. Tudi on me je imel za sina, čudnega, bal se me je, ni me imel kdo ve kako rad, a imel me je za sina. Mislil je, da pač ni treba skrbeti zame in imel je prav. Nisem dopustil, da bi skrbel zame.

Čez mesec dni mi je v majhno sobico na Polju, kjer sem stanoval pri nekih nenavadnih ljudeh, prišla sestra povedat, da je umrl.

S tem pa se je začela že naslednja zbirka, »Večni krsnepar«.

nazaj na Publikacije