Založba
Obzorja, Maribor, 1978
O KNJIGI
Knjiga je po daljšem čakanju izšla leta 1978, pet let po
»Žalostinki za galjotom«. Takrat je bil urednik za
domačo literaturo Herman Vogel, ki na vsebino »Večnega
krsneparja« ni gledal z velikim navdušenjem. Nekatere
pesmi je iz nje preprosto odstranil. Ker vem, katere
pesmi je odstranil in zakaj jih je, imam to njegovo
urejevanje za cenzuro, na katero so morali avtorji
pristati, če so hoteli imeti knjigo. Pesmi ni izločil iz
kakšnih političnih razlogov, ampak iz čisto osebnih. In
vendar je knjigo objavil.
Opremljevalec Jure Jančič je za naslovnico uporabil
fotografijo Edwearda Muybridgea (1830 – 1904) »Athlete
Running« iz leta 1887, ker si je pod krsneparjem pač
predstavljal nekaj takšnega.
Zbirka je bila narejena hoteno čudaško, kar poudarja že
njen naslov. »Krsnepar« je beseda, ki sem jo vzel iz
narečja, pomeni pa, kar je edino pravilno zapisal v
recenziji Milan Osrajnik, gimnazijski sošolec in »sokrožkar«,
ponočevalca, ponočnjaka. Varianta je še »krslepar«.
Kolikor vem, besedo uporabljajo na zahodnem Pohorju in v
Gornji savinjski dolini.Kakor mnogo drugih besed iz
narečij, ki so praktično sinonimi, ni zapisana niti v
SSKJ niti v »Besedišču«. Iskal sem njej blizke besede —
in to je najbrž tudi prva beseda, v katero sem se po
navodilih Jolke Milič »potapljal« — in ugotovil, da je
najbrž v sorodu z besedo kres in križ. V sanskrtu se
reče temi — krsna. Krišna je bog svetlobe, spoznanja,
uma. Iskal sem po italijanščini in nemščini, vendar ni
podobnih besed. Preveriti moram samo še furlanščino,
kajti Furlanov je bilo v teh krajih dosti. Sicer pa se
ne bi čudil, da je ostal kakšne arhaizem živ do danes.
Čudaštvo te zbirke je najbolj grobo zavrnil Marko Simčič
v »Naših razgledih«, ki se mu niti ni ljubilo razvozlati
besedne enigme v naslovu. Preprosto se mu je zdela
nerazumljiva. Takšno sem jo tudi hotel napraviti.
Nekateri naslovi pesmi o tem govorijo neposredno (»Lerna
malorum«, »Alkimistična pesem«, »imenovani paracelsus«),
drugod je stvar skrita v »zgodbi« pesmi, v metafori.
Takšni odločitvi je botrovala vrsta konfliktov, v katere
sem zašel, tudi zaradi nekakšne brezkompromisnosti, ki
se me je prijela. Uprl sem se ideološkemu mrcvarjenju,
ki je zajela takratno Fakulteto za sociologijo,
politologijo in novinarstvo, in se umaknil na Pohorje,
domov. Prizadelo me je, da so nastopili proti meni
ljudje, ki so vseskozi podpihovali resnicoljubnost in
brezkompromisnost. Doma me je čakala prazna hiša in
dokaj surova idila — tudi v okolju, za katerega sem
menil, da je »moje«. Prijatelji so imeli že dobre službe
in so počasi lezli v malomestne poze, jaz pa sem bil še
vedno svobodnjak in zanje — neresen. Ključen je bil spor
z Vinkom Ošlakom, ki je bil takrat tajnik kulturne
skupnosti na Ravnah, s katerim sva v dolgih pogovorih,
ko je še poskušal študirati v Ljubljani, skovala
nekakšno literarno bratovščino. Bil je nujen, če sem
hotel uvideti, da mi na Koroškem pravzaprav ni mesta,
niti literarno in niti sicer.
V tem vzdušju so nastajale pesmi. Ne morem trditi, da so
»mizantropske«. Že od leta 1972 sem počasi dojemal, da
je Ljubljana zame literarno nezanimiva. Ni mi bilo do
neproblematične lirike, ki bi šla v sleherni okvir,
nisem pa tudi prenašal strankarskega grupiranja, ki se
je najprej začelo pri literaturi in je zahtevala od
ljudi opredeljevanje za te ali one reči. Zatekel sem se
v vročično iskanje in počasi obšel kar širok krog
literature, zlasti poezije, literarne zgodovine, tudi
lingvistike, mitologije, semiotike... Uvidel sem, da
moram oditi iz vrtoglavega plesa modernizma, ki je
vendarle značilen za zbirko »Žalostinka za galjotom«.
Pesmi v »Večnem krsneparju« so maksimalno proti.
Nekatere so napisane celo ritmično in smiselno
retrogradno (Stvari se spreminjajo). Izhajal sem iz
zahteve, da mora biti vsaka pesem »bivanjsko doživetje«
— da torej mora vsaka pesem nekaj pustiti v meni in mora
izhajati iz doživetja, ki ni zvedljivo na nobeno drugo.
Tu sem uporabljal razumevanje Kavafisa, Pasternaka,
Trakla, Benna...
Središče knjige je očetova smrt, tudi če tega nisem
hotel. Kakor da sem se šele z njo doumel. Četudi se
nisva razumela in sva se videvala zelo poredko, se mi je
zdelo, da je prvi, ki me je zapustil, za njim pa še
toliko drugih. Veliko motivov v knjigi je povezanih z
vero, sicer pa jo prepleta iskanje Drugega.
Odznotraj razdrta, pa obrnjena o obrobnemu v življenju,
posebna zbirka ni mogla doživeti ne vem kako navdušenega
sprejema. Res sem hvaležen Milanu Osrajniku za
recenzijo, naj pa omenim, da je v Večeru zdaj že pokojni
Franc Šrimpf objavil oceno, ki je očitno slonela na
govoricah, da bom umrl. Takrat sem bil namreč lep čas v
bolnišnici in so mi njegovo oceno prinesli v posteljo.
Dobro oceno, ki si je nisem zaslužil, imam za dokaz
blage nravi tega mirnega in tihega človeka. K sreči ni
bila nagrobni govor.