MARIBOR

Grb mesta v srednjem veku

spremljajte nas tudi na:

OD MEJNE GROFIJE DO ZATONA HABSBURŽANOV

Franki so za obrambo meja ustanavljali mejne grofije (Marken), ki so jih upravljali mejni grofje. Področje sedanje Štajerske je sodilo pod mejne grofe družine Spanheim - Trixen, ki so si že okoli leta 1050 v tedanjih gozdovih na področju kasnejšega mesta Maribor postavili lovsko hišo. Zgradba je bila kasneje večkrat prezidana. Ta verjetno najstarejša zgradba v Mariboru stoji na vzhodni strani Slomškovega trga še danes in je dolgo služila za bivališče cerkovnika cerkve svetega Janeza Krstnika (Mariborske stolnice). Šele okoli leta 1147 so Spanheimi zgradili na Piramidi leseni grad (Obermarchburg), v nižini proti Dravi pa je pričela rasti naselbina. Najprej kot trg (najdeni zapisi v listinah iz leta 1164), nato pa kot mesto (navedbe v listini o poravnavi z dne 4.12.1254) se je Maribor razvil v tipično srednjeveško mestece ter predstavljal močno obrambo proti vdorom Madžarov. Mejno grofijo so prevzeli po izumrtju rodbine Spanheim najprej Traungau-i, za njimi Babenbergerji ter leta 1260 Bavarci. Leta 1276 je mejna grofija prišla pod nadoblast Habsburžanov, ki so jo z izjemo Napoleonovega obdobja obdržali do zatona Avstro-Ogrskega cesarstva leta 1918.

Mesto je bilo verjetno že okoli leta 1300 obdano z obzidjem ter je vsled svoje lege na prehodu iz hribovja v gričevnati svet ter Panonsko nižino in položaja ob reki Dravi pridobivalo na pomenu. Z naklonjenostjo deželnega kneza je mesto širilo svoje tržne pravice, zaradi edinega mostu preko reke Drave (naslednji je bil šele pri Ptuju) pa vse bolj postajalo nekakšen center za trgovsko distribucijo lesa, soli, kovinskih izdelkov in drugega tržnega blaga. Maribor si je pridobil celo neko vrsto monopola pri trgovanju z vinom.

Mesto je že leta 1243 dobilo mestnega sodnika, ki je od leta 1783 opravljal tudi posle župana, župane pa pričelo postavljati samo šele leta 1814. Razvoja mesteca, ki je že v 13. stoletju štelo skoraj 3.000 prebivalcev, niso ustavili ne Turki in ne Madžari, ki so ga kar nekajkrat oblegali. 30-letna vojna je Maribor obšla, močno pa ga je prizadela kuga, ki je pomorila blizu tretjine meščanov, kugi pa so sledile še slabe letine. Mestece je trikrat skoraj v celoti pogorelo.

Ekonomska moč mesta je temeljila na prevozu po Dravi s splavi, lastnini Pohorskih gozdov, vinogradništvu, obrti in trgovini, z denarništvom so jo povečali še priseljeni Židje, ki so bili po odloku cesarja Maximiliana leta 1496 izgnani.

Pomemben skok je Maribor doživel šele po koncu Napoleonovih vojn v 19.stoletju, ko je bila zgrajena cesarska cestna povezava Dunaj - Trst ter Južna železnica. Napredek, ki ga je pripeljala leta 1846 lokomotiva “Ocean”, pomeni za mesto prehod v industrijsko obdobje. Postavljene so bile Železniške delavnice, razvilo se je mlinarstvo, tekstilna, prehrambena, kemična,  kovinsko-predelovalna industrija in usnjarstvo. Velik korak naprej je bil storjen v sadjarstvu in vinogradništvu ter trgovski dejavnosti. Mestno obzidje je bilo v velikem delu odstranjeno in predmestja priključena mestu (Košaki, Koroško predmestje, Magdalena). V letu 1880 je imel Maribor že skoraj 18.000 prebivalcev, število pa je tudi s priseljevanjem do leta 1910 naraslo že za skoraj 10.000. Mesto se je širilo ter dobilo prvo bolnišnico 1799, gledališče 1852, kadetsko šolo 1853, hranilnico 1861, plinsko razsvetljavo 1868, prostovoljno gasilsko društvo 1871, slovensko hranilnico 1882, slovenski Narodni dom 1899, mestni vodovod 1901, mestno klavnico 1902 in mestno mlekarno 1907.

I. svetovna vojna je pustila nemalo sledi, 23. novembra 1918 je prevzel oblast v mestu general Maister, Maribor pa postal del Slovenije, ki se je 4.decembra 1918 združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mesto Maribor je štelo že skoraj 30.000 prebivalcev- od tega okoli 2/3 Slovencev.

Za ogled slikovnega gradiva klikni na stari grb mesta!